Nekdanji dijak elektrotehniško-računalniške strokovne šole in gimnazije Ljubljana se maturitetnega obdobja še dobro spominja, saj je od njega minilo komaj eno leto. »Na maturo se nisem posebej pripravljal,« pove brez zadržkov. Vpis na elektrotehniško fakulteto namreč ni bil omejen, zato je moral maturo zgolj opraviti, uspeh pa zanj ni bil pomemben. Da mu bo uspelo, je bil povsem prepričan, sploh po poskusni maturi. »V šoli sem se v štirih letih veliko naučil.« Ker je vsak dan treniral košarko, ob koncih tedna pa je imel tekmovanja, si je znal učinkovito organizirati popoldneve. »Vedel sem, koliko časa imam na voljo za domače naloge in za učenje. Nikoli nisem odlašal s šolskim delom,« se spominja.
V šoli so pripravili obsežne priprave
Zahtevni profesorji, nad katerimi so dijaki včasih tudi potarnali, so se še zlasti izkazali v zadnjih tednih pred maturo. Za svoj predmet so pripravil obsežne priprave, na katerih so lahko maturantje utrdili svoje znanje. Naš sogovornik se jih je udeležil le nekajkrat, saj pogosteje za to ni čutil potrebe. Bogato matematično znanje mu pride prav tudi pri študiju: kolokvije na fakulteti brez posebnega truda opravlja z nadpovprečnimi rezultati. Iz gimnazijskega obdobja se Predalič spominja še doslednosti razredničarke, profesorice slovenščine. Pomagala mu je, da se je izkazal pri eseju, njeni napotki pa mu pridejo prav tudi pri pisanju člankov za lokalni košarkarski klub.
Kako brezskrbno je naš sogovornik pristopil k maturi, priča tudi tale anekdota. Pred pisnim izpitom slovenščine ga je prijatelj iz nižjega letnika prosil, naj mu pomaga pri reševanju testa iz matematike. To je storil pol ure pred pisnim maturitetnim izpitom iz slovenščine.
Kljub vsemu je med maturo nekaj ur vendarle presedel med zvezki – pred izpitom iz fizike. To si je poleg elektrotehnike izbral za izbirni predmet. V zapiske je malo pokukal tudi pred ustnimi izpiti. Snov je poznal iz šole, zato se vanjo ni posebej poglabljal.
Po zadnjem izpitu zabava s harmoniko
A tako dobro ni šlo le njemu. Vsi sošolci, ki so izdelali letnik, so izdelali tudi maturo – s podobnimi ocenami, kot so jih imeli v šoli. »Profesorji pri napredovanju v višji letnik nikomur niso gledali skozi prste. Tudi na maturo so nas opozarjali od prvega letnika dalje.«
Po zadnjem izpitu so se konca mature veselili vsi – tisti, ki so stres ob njej komajda občutili, in tisti, ki jim je kratila spanec in načenjala živce. »Sošolci so prinesli harmoniko. Šli smo na Kongresni trg in se zabavali,« se spominja ur po zadnjem izpitu. Podobno je bilo tudi, ko so jih mesec dni pozneje v šoli seznanili z maturitetnimi rezultati. Ker je Žan Predalič vedel, da je maturo opravil, jih sredi noči ni preverjal na spletu. To je storil šele zjutraj, ko je moral v šolo.
Lanski maturant zaključka gimnazije ni občutil kot zrelostni izpit. »Tako so nam govorili profesorji, vendar če danes pogledam nekdanje sošolce, so še vedno enako otročji, kot so bili pred maturo,« pove napol v šali.
