In kaj nam potem preostane? Ne veliko. Ali pač? Gledam jaz takole soseda, takisto Slovenca. Letos je privlekel s seboj veliko anteno, ki jo je dva dni šraufal na najbližji borovec, vlekel kable in se z veje dol drl na otroka, ali je slika zdaj že ok. Češ da bo gledal tekmo evropskega prvenstva med Hrvati in Portugalci. Dragi sosed, mu rečem z dvema hladnima pločevinkama piva v rokah, kot se to za druženje v kampu spodobi, ampak ti sploh ne maraš nogometa. Pa mi sosed takole odgovori: »To je samo zato, da j... Hrvate.« Ne razumem. »Poglej, vsi tod okoli navijajo za kockaste. Jaz bom pa za Portugalce. In to presneto naglas.« Zdaj že vemo, da mu je uspelo. Hrvati so izgubili.
Hej, sosed, to pa ni napačna poteza. Če nas že pulijo in skubijo za vsako kuno, dajo pa nam prav ničesar, jih pa vsaj takole lahko, ejga. Seveda smo družno natuhtali še nekaj podobnih, takisto nedolžnih in takisto takih, da se Hrvatom ni sanjalo, kaj mi počnemo, nam pa se je zdelo nadvse fajn. Recimo, da smo v trgovini kupili češko, in ne hrvaškega piva. Pa da smo vsakemu, ki je na novo prihajal v kamp, naročili, naj nujno prinese karton alpskega mleka in naj gre mimo recepcije tako, da bodo videli, kaj vozi. Parcele smo ograjevali s plotom (in ne po istrsko s kamnom), po kampu je v času kosila dišalo po ocvirkih, ki so lezli na žgance, in soseda (navdušenega rokerja) sem cel dan poslušal, kako je na ves glas vrtel Avsenika in Slaka.
Šokiral pa me je drugi sosed, ki se je odpravil domov v Gorje po – taščo! Za božjo voljo, sosed, zakaj pa to? »Ja, saj veš. Da j... Hrvate.« Dobro, no, nekje so meje. Pa jim je ja ne boš kar tukaj pustil? Sosed je le nagajivo odkimal in se odpeljal. Pride naslednji dan nazaj, tašča vsa vesela, sosed nasmejan. Čuden prizor. Iz prtljažnika sta začela vlačiti gajbice. V prvi cel kup kozarcev in zamaškov za vlaganje, v drugi več kilogramov že preveč zrelih jagod, v tretji sladkor. Gledam in se čudim. In potem tašča (sosedova) prižge štedilnik, vzame velik lonec, dene vanj jagode in sladkor in začne kuhati. In vre marmelada cel ljubi dan. Potem jo naloži v kozarčke in jih dene v pečico. In žge pečico celo noč. Naslednji dan vajo ponovi, le da so na vrsti slive. Pa zakaj, sosed, zakaj? »Poglej, mi vsi plačujemo toliko in toliko za parcelo. Elektrika je vključena v ceno. Pa če je kaj rabiš ali pa ne. Štrom je v pavšalu in prav nič me ne stane, če je cel dan prižgan štedilnik in celo noč pečica. Vsi smo zadovoljni. Tašča je na morju, jaz imam mir pred njo, žena je srečna, otroci namakajo prste v marmelado in še dovolj je bo za vse za celo zimo. In kar je najlepše – j... Hrvate!«
Verjetno ste uganili, kje je minuli teden bivala moja tašča in kaj je počela, kajne. Marmelade imamo pa toliko, da jo bomo vsem za novo leto podarjali.
