Vstani, čas je!« »Ne še, oče, samo še malo. Pozno sem zaspal in slabo sem spal. Ves čas sem razmišljal o poti. Oče, tako dolgo sva čakala, tako sva se veselila.«
»Ne skrbi. Nekaterim je že uspelo, naši iz sosednje vasi so prišli gor že včeraj. Povedali so mi, da ni težav, da so spustili vse. Treba pa je iti zgodaj. Res zgodaj. Poglej na uro, štiri je že. Vstani, potrudi se. Tudi ti si dolgo čakal ta dan.«
Oče je vedel, da ga mora bodriti. Vedel je, da tudi malega skrbi. Kaj ga ne bi, tudi sam celo noč ni zatisnil očesa. Danes jima mora uspeti. Druge možnosti ne bo več. Jutri bodo zapirali prehode že navsezgodaj, v ponedeljek bo prepozno. Stisnil je k sebi dokumente. Dva koščka papirja, brez katerih gor ne prideš. Dragocena. Kaj je že rekel preprodajalec? »Ta je original. Verjemi, da je. Poglej, to je ponaredek, pa ju komaj ločiš. Tale tvoj in tale za sina pa sta čisto prava. Verjemi mi.« Seveda mu je verjel tisto deževno popoldne na cesti do sosednje vasi. Kaj pa naj bi drugega?
Zdaj je prepozno za pomisleke, zdaj je treba na pot. Ni druge! Mali se je že za silo napravil. Bo mrzlo tam na severu? Naši, ki jim je uspelo včeraj, so povedali, da ni sile. Le ponoči se temperature močno spustijo. Ampak takrat si že v šotoru. Na toplem, na varnem.
»Oče, jaz sem pripravljen. Kar kocine mi grejo pokonci. Koliko časa bova potrebovala?« Oče ni vedel odgovora. Morata pa priti pravi čas, pred drugimi. Ko se enkrat zabaše, ni poti naprej.
Na poti jih je bilo veliko. Na tisoče, desettisoče. Vsi proti istemu cilju, vsi proti severu, vsi nestrpni, polni pričakovanj. Nekateri z otroki, nekaj je bilo celih družin. V enem kombiju se je peljalo sedemnajst moških, že na daleč se je videlo, da niso v redu. Mnogim je bilo slabo. Dedec, za dva normalna ga je bilo, je bruhal in se zvijal od bolečin. Hudo je. Hudo je za vse.
»Oče, sva že tukaj?« »Ne, sin moj. Šele na pol poti, ampak že pregledujejo. Ne skrbi, pregledali bodo le kombi, če ima nalepko, da se lahko peljemo naprej. Poglej, vse je v redu.«
Do cilja sta bila še dva kilometra. Od tod naprej avtobusi in kombiji ne vozijo več. Gneča je velika. Vsi so vedeli, da je treba zgodaj na pot. Nekateri sploh niso spali, odpravili so se že prejšnji večer. Zdaj ga je močno zaskrbelo. »Pridi, peš bo treba. Ni daleč. Vse vzemi s seboj. Ne pozabi na kapo in rokavice. Zdaj ti je toplo, a tam je lahko hitro mraz. Če naju ločijo, se dobiva v zbirnem centru. Šotor je tak kot pri nas doma, ko se je možila sestrična. Se spomniš, kako je bilo lepo takrat?« Skušal mu je odvrniti misli od skrbi, ali jima bo uspelo premagati še ta košček poti. A je prav njega skrbelo najbolj. So dokumenti pravi? Brez dokumentov ne spuščajo naprej, je izvedel na parkirišču za avtobuse. Nikogar.
Moški pred njima se je drl na ves glas, nekaj rojakov je začelo udrihati s palicami proti uradnikoma na vhodu. Zdaj je že vedel. Ne bo jima uspelo. Pred sinovimi očmi so mu strgali oba lista papirja. »Nazaj, nazaj! Sama sta si kriva, kaj pa kupujeta od preprodajalcev!« se je drl mož z rumenim brezrokavnikom. Solze je stari komaj zadrževal, mali pa se je dobro držal. Prijel je očeta za roko in skupaj sta se povzpela na bližnji hrib. Tam se je videlo v dolino, kjer je bila množica. »Oče, ne greva nazaj. Tu bova prespala. Na prostem, zavita v odeje. Veš, oče, jutri je še ena tekma. In tudi jutri bo Peter zmagal!«
