(slovenski pregovor)
Slovenci imamo eno najlepših državnih himn, ki govori o neizmerni ljubezni do bližnjega, do soseda, do prijatelja. Ne vrag, le sosed bo mejak. In imamo tudi enega najbolj izvirnih, resnicoljubnih, politično nekorektnih in na splošno zabavnih pregovorov o teh istih sosedih. Naj sosedu krava crkne.
Bolj kot himna nam v teh turobnih dneh, ko trpimo 25-letnico samostojne države, pride prav omenjeni pregovor. Seveda sledi logična razlaga. Na kaj smo v teh 25 letih (izvzemši Petra Prevca, ker Tina Maze je itak vsa vzvišena in še Italijana ima za fanta) lahko zares ponosni? (Zdaj sledi nekaj minut mučne tišine. Predlagam, da odložite časopis, skuhate kavico, pridete nazaj za mizo in berete naprej.)
Ste pomislili na naše osamosvojitelje? Na Bavčarja, Janšo, Lovšina, Krkoviča, da ne napišemo še Kučana? Bavčar se ves bolan od pohlepa potika po sodiščih. Janša se je neizmerno zapletal v orožarske afere, vrh katere je bila sodno zavržena afera Patria, ko naj bi nam neki Finci ponujali nekaj denarja za neke oklepnike, ki jih itak ne potrebujemo. Pol Slovenije ga sovraži, pol ga povzdiguje v boga. Krkovič ne ve, kaj je to brigadir in kaj general in je ponosen na svojega yuga in svojega sina, oba vojna heroja in veterana. In piše pesmice.
Smo ponosni na naše nogometaše? Na pravljico z nesrečnim koncem, če mogoče niste pozabili. Samo za osvežitev spomina dve besedi: Južna Koreja. Potrebujete še dve? Šmarna gora. Smo ponosni na naše gospodarstvo, na naše banke? Dve besedi: slaba banka. Smo ponosni na naše politike? Petindvajset tisoč besed, zgolj imen in priimkov, ne bo dovolj, da bi popisali vse kljukce in kljukice, ki so si v 25 letih podajali kljuke parlamenta in vladne palače. Smo ponosni na naše ceste, železnice, elektrarne? Tretja os, drugi tir, TEŠ 6. Bo dovolj? Smo ponosni na turizem na sončni strani Alp? A ste si že kdaj ogledali kak, recimo, Savin hotel od znotraj?
Ste zdaj vsi žalostni in zamorjeni in obupano iščete potni list, da bi preverili, kdaj vam poteče in kako jo lahko kar najhitreje ucvrete v Avstralijo? Ne bodite. Zdaj pride prav ne nacionalna himna, pač pa nacionalni pregovor. Ozrite se, lepo vas prosim, k našim južnim sosedom. Tudi v lepi njihovi praznujejo 25 let samostojne države. In so lahko ponosni. Ponosni so na svoje (prave) generale, ki so pobili na tisoče ljudi in so jih potem dolga leta preganjali na mednarodnih sodiščih. Ponosni so na svoje tajkune, ki so v spregi s politiko pokradli vse, kar se je pokrasti dalo, in se zdaj nemarno bogati režijo povprečnemu Hrvatu, ki še za eno kavo na dan nima. Ponosni so na svoje politike, ki so kradli slike (no, pa še kaj drugega), pred roko pravice pa bežali prav prek naše ljube deželice. Ponosni so na svoje mige, ki so jim jih Ukrajinci prodajali kot vrhunska letala (in zaračunali), dobili pa so ničvredne kose starega železja. Ponosni so na svoje nogometne funkcionarje z Mamićem na čelu in še bolj na zveste nogometne navijače, ki jih zdaj pozna cela Evropa. Ponosni so na Kanadčana Oreškovića in odstopljenega Karamarka in na vse zgrajene in podrte mostove. Ergo – najbolj znan slovenski pregovor o crknjeni kravi se tam pri naših južnih sosedih tako lepo uresničuje. In če vam bo kdaj v teh prazničnih dneh zares težko in boste želeli prekleti to našo zavoženo državo, pomislite na naše uboge sosede.
Ker nam Slovencem je res crknila cika. Pa njim? Njim je crknil boškarin. Radujmo se.
