Einstein se je reklo lokalčku nasproti železniške postaje. Ni dolgo obratoval, v enem zadnjih dni se je neko popoldne zataknil CD. Lahko si slišal ponavljanje enega in istega vzorca. Edina gosta se sprva nista odzvala, po nekaj minutah pa je zvočna kulisa postala prenadležna, zato sta gospoda, ki je pometal po lokalu, opozorila na napako. »Aja?« je odgovoril. »Oprostite, mislil sem, da je pač takšna pesem. Takoj bom.«
Zvijače elektronske glasbe
Uvodna anekdota je koristna za razumevanje okoliščin oziroma težav, v katere se je zapletel David Guetta. Po navedbah publikacije Forbes, specializirane za bogataštvo, se je premožni francoski didžej, vreden 37 milijonov dolarjev, zblamiral med nastopom na evropskem prvenstvu v nogometu. Ponovimo. Guetta je med spuščanjem glasbe vrtinčil potenciometre na predvajalni napravi in s tem ustvarjal vtis, da tako ali tako posneto glasbo skozi živi nastop dopolnjuje z manipuliranjem zvokov. Da gre na neki način za živo izvajanje glasbe. Kar je skladno z duhom časa. Ker če so didžeji nekoč veljali predvsem za ljudi, ki predvajajo glasbo drugih avtorjev, in se zanje nikdar ni reklo, da glasbo tudi igrajo, je dandanes vsaj kanček drugače.
Za kaj gre? »Ena najbolj klasičnih zvijač v elektronski glasbi je, ko didžej na mešalni mizi v določenem odseku skladbe povsem spusti base oziroma pusti igrati samo visoke frekvence, čemur praviloma doda še reverb oziroma prostor. Nekaj zapiha in nastane značilna luknja, ki deluje kot pavza. Potem se odloči, kdaj bo spet dodal base, ko to stori, pa predvajana skladba spet steče v polnem obsegu, s čimer se doseže dinamika,« pojasnjuje Igor Škafar, elektronski glasbenik in internacionalni didžej, na elektronski sceni znan pod imenom Ichisan. Obstajajo tudi druge možnosti, da didžej v živo torej med predvajanjem skladbe spreminja njeno zvočno podobo. Filtrira, v živo dodaja zvočne učinke in okraske, zvišuje ali znižuje prisotnost basov, srednjih in visokih tonov in še kaj. Jaka Batič oziroma DJ Bakto pojasnjuje hiphoperski trik: »Hiphoperji so na primer začeli kupovati po dve plošči iste skladbe. Eno so zavrteli na enem gramofonu, na drugem pa so ujeli ritmični inštrumentalni odsek, ki so ga potem ponavljali po občutku. Tej repeticiji na enem gramofonu so na drugem dodali nemanipulirano skladbo. Tega je veliko slišati na kompilaciji Tetkine radosti.«
Guetta pred Guetto je bil Dee Jay Time
Spremenil se je tudi slog predvajanja. Če so klasični didžeji, sploh tisti, ki so še vrteli iz kaset, medtem ko se je predvajala pesem, predvsem šarili po torbi z nosilci zvoka, kjer so iskali svoj naslednji izbor, ali pa so na sosednjem kasetofonu prevrtavali kaseto, da so jo nastavili na začetek pesmi, ki so jo imeli namen zavrteti naslednjo, sodobne sukače vidiš predvsem stalno šariti po gumbih na predvajalni napravi. Nekateri so tako aktivni, da dobiš občutek, kot da nastopajoči resnično izvaja glasbo v živo, ne pa zgolj predvaja nekaj, kar je bilo prej posneto v studiu. Škafar jim pravi vragolani.
»Kar zadeva mene, je selekcija glasbe še vedno najpomembnejša naloga didžeja. Druga zadeva je miksanje prehodov iz komada v komad. Tukaj pa so tudi učinki, ki se jim sam sicer izogibam, ker če je glasba dobra, ti je ni treba delati zanimivejše z dodajanjem učinkov. Tako ali tako pa to počne produkcija,« razmišlja Štefan Cerjak, ljubljanski sukač glasbe, širše znan pod vzdevkom Dulash. Vse to (in še kaj) naj bi Guetta med nastopom na evropskem prvenstvu v nogometu počel. A sumniči se ga, da je v resnici predvajal plejbek verzijo skladbe. Da je gumbe besno vrtinčil v prazno. Zgolj za vtis virtuoznosti. Kakor koli paradoksalno se to komu sliši, je didžejevstvo dobilo svojo plejbek afero. Sicer ni bila prva, zagotovo pa je bila najbolj razvpita. »Vsa srenja se dela norca iz raznih tiestov, guett in podobnih modelčkov, ki vtaknejo ključek, potem pa odmahajo nastop,« pripoveduje Cerjak. Batič pa pravi: »Seveda Guetta pred 200.000 ljudmi ne improvizira, podobno kot Mišo Kovač ne teži na svojih nastopih z jazzom. To je glasba za rajo. Ki jo pošljejo na počitnice in se mora iti nekam zabavat. Podobno projektu Dee Jay Time, ki je bil pri nas Guetta pred Guetto. Tisti program bi se odvrtel, četudi bi človeka na odru zadela kap.«
Blamaža pred 80.000 ljudmi
Najbolj razvpita plejbek afera vseh časov je bil sicer nastop dua Milli Vanilli leta 1989. Duet si je zamislil nemški glasbeni producent Franz Reuther alias Fran Farian, ki mu je pred tem uspelo z Boney M. A z Milli Vanilli si je obetal še več. Debitantski album Girl you know it's true je bil nagrajen z grammyjem za najboljši debitantski album. Potem pa se je zgodil 21. julij 1989 in živi nastop na MTV-prireditvi v ZDA. Med izvajanjem skladbe Girl you know it's true, ki je bila že globalni hit, se je zataknila matrica s posneto skladbo. Del pesmi, v katerem moški vokal prepeva »girl you know it's...«, se je začel ponavljati v nedogled. Pred 80.000-glavim občinstvom! Seveda obstajajo tudi teorije zarote, ki govorijo o namerni sabotaži. Rob Pilatus in Fab Morvan, plesalca s chippendalesovskim gabaritom in pojavnostjo, ki sta ob tisti nesrečni priložnosti na odru hlinila petje, sta nekaj časa še vztrajala, potem pa sta uvidela, da nima smisla, in pobegnila z odra. Zarota je bila dodatno razkrinkana, ko se je javil Charles Shaw, pevec, ki je v resnici zapel skladbo na posnetku. Sledil je popoln propad oziroma javni linč in posmeh, od katerega se predvsem Pilatus ni nikdar pobral in je leta 1998 storil konec s tabletnim predoziranjem.
Za Davida Guetto nemara ni treba biti v skrbeh. O resnični veščosti veterana in okorelega zaslužkarja nihče ne dvomi, čeravno se takisto ponuja vtis, da je bilo njegovo sodelovanje na evropskem prvenstvu v nogometu vendarle tudi njegov labodji spev. Se zna pa iz njegovega početja razviti nova zvrst, lahko bi se ji reklo navidezno didžejanje. Primerljivo z navideznim igranjem kitare (air guitar), pri čemer ljudje tekmujejo v simuliranju (oziroma poziranju) igranja kitare. Torej nekaj, kar didžeji, ko se zgolj delajo, da pritiskajo na gumbe, tako ali tako počnejo, le da se sedaj takšni gibi selijo v občinstvo. Kot način odzivanja na glasbo, če že ne plesa. Nekaj primerov je že na ogled tudi na youtubu.
