Kmalu se bomo zaradi povečanega obsega posla preoblikovali v zadrugo, ki je tako kot društvo podobna vrsta kooperativne dejavnosti njenih članov. Kulturno društvo je pogosta pravna oblika, v kateri delujejo takšne skupine.
Še vedno pa izbirate predsednika društva, nadzorni svet…Da. Vsako leto imamo skupščino, na kateri se voli predsednika, nadzorni odbor, disciplinsko komisijo.
Ima disciplinska komisija kaj dela?Seveda ima. Ukvarja se s primeri zamujanja na vajo, primeri, ko nekdo ne sporoči, da ga ne bo na vajo, in podobnimi stvarmi. Upravljati kolektiv več kot 40 ljudi je zahtevno delo, predvsem v logističnem smislu. Izključili pa zaradi nediscipline nismo še nikogar.
Kako je sploh videti vaša vaja? Spraviti skupaj 40 ljudi dvakrat na teden, ki to ni njihov primarni poklic, je najbrž res zahtevna operacija.Seveda, ravno zato pa smo tako organizirani. Vaje imamo točno določene vnaprej, ob ponedeljkih in sredah zvečer, ki trajajo do tri ure. Nekako smo že sprogramirani, da v tistem času vsi opustimo svoje vsakodnevne aktivnosti. Zato pa se je treba obveščati med seboj. Imamo tudi koordinatorico, ki skrbi samo za logistiko in usklajuje udeležbo na vajah, koncertih in snemanjih.
Koliko vas je sploh v skupini?Trenutno nas je dobrih 40, običajno pa številka niha med 40 in 50 znotraj posameznega leta, vsako leto pa imamo tudi avdicijo za nove člane, s katerimi se skupina poveča. Vendar med letom kakšnega člana tudi izgubimo.
Kakšni so razlogi, da ljudje odhajajo iz skupine, ki je ena najbolj priljubljenih v državi, nastopate pa po vsem svetu?Nekateri pač ugotovijo, da jim ne znese več, da se ne morejo več posvetiti skupini, dobijo službo v tujini, gredo študirat. Treba je vedeti, da imamo povprečno enkrat na tri dni vajo, snemanje ali koncert, kar predstavlja kar veliko časovno zahtevo.
Na avdicije se jih verjetno prijavi veliko…Da, zelo veliko. Vsako leto imamo od 200 do 300 prijav, med katerimi so tudi tuji pevci, običajno pa jih sprejmemo od pet do deset. Avdicija je kar zapletena. Najprej mora vsak poslati svoj posnetek in na podlagi tega avdicijska komisija povabi človeka na avdicijo, na kateri se novega pevca preskuša še po bolj eksplicitnih glasbenih merilih. Šele nato sledi učenje programa Perpetuum Jazzila, ki ga mora vsak, ki hoče nastopati v naši skupini, na avdiciji tudi izvesti.
Je običaj, da je vedno več ženskih glasov?Da, to je univerzalno po vsem svetu. Pri nas je razmerje članstva dokaj uravnoteženo in je 60 proti 40 v korist žensk. Smo pa že v osnovi mešana zasedba, tako da gre vedno za neko spolno uravnoteženost na odru. Je kar boj za dobre pevce, čeprav je nabor glede na to, da smo majhna država, dokaj pester.
Kako izbirate pesmi, ki jih izvajate?Včasih pride pobuda od pevcev in potem glasujemo. Zlasti od prihoda našega glasbenega mentorja Pedra Karlssona iz Švedske smo prevzeli skandinavski pristop k delovanju skupine, kar pomeni timsko dogovarjanje, sodelovanje, demokratičen pristop, sploščena hierarhična struktura, kar je v nasprotju s klasičnim glasbenim sistemom od dirigenta navzdol oziroma »dirigiranjem«. Imamo res zelo kooperativen pristop. Za različne stvari imamo različne time ljudi, ki se posvečajo le eni stvari in se med seboj dogovarjajo in usklajujejo. Glede na izbor skladb pa lahko povem to, da si prizadevamo, da je vsak nov koncert Perpetuum Jazzila čim bolj žanrsko raznolik. Malo funky ritmov, malo sambe, malo jazza. Da se konstantno nekaj dogaja.
Ampak izvajate tudi narodnjake, Avsenika, Abbo, Queen, tudi Davida Guetto je mogoče slišati…Da, ker je tudi profil občinstva Perpetuum Jazzila dokaj raznolik. Na koncertih imamo tako otroke kot starostnike, občinstvo prihaja tako iz mest kot s podeželja. Vedno je generalno vodilo, da delamo skladbe na specifičen način in da pojemo izključno skladbe, ki jih radi pojemo in so nam všeč.
Kaj pa v tujini? Nastopali ste po vsej Evropi, v ZDA, Braziliji, na Kitajskem. Se tam občinstvo razlikuje od domačega, kakšne skladbe so jim všeč?Opažam le to, da odzivi v tujini niso nič manj navdušujoči kot pri nas. Na Kitajskem denimo so bili navdušeni nad čisto vsako skladbo. Šokirani smo bili nad huronskimi aplavzi, sicer specifično kratkimi, dolgimi tam nekje deset sekund, ampak izredno glasnimi. Tudi sprejem po obeh koncertih v Guangzhouju je bil nenormalen. Kot da bi prišli Beatli. Varnost, ograje, kričanje, bili smo kar malce frapirani. Smo pa imeli stoječe ovacije tudi v New Yorku, ko smo nastopali na Manhattnu. Tudi tam in v Nashvillu so ljudje skočili na noge tudi na Avsenika, pa ni bilo Slovencev med občinstvom.
Dobivajo pevke tudi rože in darila po koncertih?Veliko rož, tudi darila, čokolade, bombonjere.
Ali kdaj poleti tudi kaj na oder kot na rockovskih koncertih?Ne, to ne.
Ali pevke in pevci v Perpetuum Jazzilu še vedno nastopajo brez honorarjev?Za petje to še vedno drži, plačani pa smo za delno povrnitev stroškov, ki jih imajo pevke in pevci v okviru skupine, po preoblikovanju v zadrugo pa bomo skušali plačati kak honorar tudi za nastope.
Ali pokrijete stroške in zraven zaslužite, če greste nastopat v Brazilijo ali na Kitajsko?Odvisno od naročnika. Od projekta do projekta so profili organizatorjev drugačni. Generalno smo glede na stroške pokriti. Če želimo nastopiti pri kakšnem projektu, za katerega vnaprej izračunamo, da bo finančni minus, si moramo prej zagotoviti dovolj sredstev, da potem ta projekt tudi realiziramo in financiramo. Je pa tudi že več nastopov, ko nam naročniki vnaprej pokrijejo in organizirajo popolnoma cel nastop in vso logistiko. Neizpodbitno je, da je velikost naše skupine kar veliko stroškovno breme.
Koliko je sploh povpraševanja po vaših koncertih, od kod vse prihaja?Povpraševanja je veliko. Imamo od 50 do 60 koncertov na leto, kar je kar veliko, če upoštevamo, da ima vsak od nas doma družino, službo, študij in druge obveznosti. Zraven so še sto vaj na leto in snemanja. Tudi iz tujine je vedno več ponudb. Decembra smo nastopili za družbo Disney Europe v Parizu, najeli so nas za nastop na njihovi glavni korporacijski prireditvi kot glavne glasbene izvajalce, ko smo nastopili z enajstimi skladbami, spremljalo pa nas je okoli sto plesalcev. Bil je ogromen spektakel sredi arene v Parizu.
Ali v takšnih primerih igrate lastne skladbe in priredbe ali naročnik od vas zahteva svoj glasbeni seznam?Običajno je, da jim mi posredujemo naš seznam aktualnih skladb in potem oni izberejo, kaj bi radi imeli. V tem Disneyjevem primeru smo morali narediti program po njihovem naročilu in vanj vključiti tudi Disneyjeve skladbe in jih naštudirati.
Naredili ste že tudi nekaj avtorskih pesmi. Bo šel trend zdaj v to smer?Da, naredili smo nekaj pesmi, jeseni nameravamo izdati tudi novo pesem, ki jo bomo poslali radijskim postajam. Trenutno jo še snemamo v studiu. Vsekakor se vse bolj nagibamo k temu, da bi izvajali vse več avtorskih skladb.
Glede na to, da ste ena najbolj popularnih skupin v Sloveniji, koliko plošč prodate na leto?Nekaj tisoč. Ampak ključni vir zaslužka, kot pri vseh glasbenih izvajalcih, so koncerti. Glasbena industrija že desetletje ugaša. Že ko greš snemat ploščo, veš, da ti prodaja skladb verjetno ne bo prinesla nič razen promocije novega programa.
Ali imate morda podatek, koliko se vaša glasba prenaša prek portalov za prenašanje glasbe?Ne, o tem nimam podatkov.
Na youtubu ste poleg DJ Umeka najbolj gledan slovenski glasbeni artikel. Vaša skladba Afrika ima okoli 19 milijonov ogledov…Na vseh naših skladbah imamo trenutno okrog 55 milijonov ogledov. Youtube je naš glavni promocijski instrument.
Ali ogledi na youtubu tudi prodajajo vstopnice za koncerte?Ne, bi bilo pa lepo. Dejstvo je, da ta kanal prinese marsikaterega naročnika, ki drugače sploh ne bi nikoli izvedel zate. Lani nas je na primer za svojo okroglo obletnico najela druga največja estonska banka, ki nas je odkrila tam.
Pa se da z ogledi tudi kaj zaslužiti? Vedno več se govori tudi o youtube milijonarjih?Ne, niti ne. Z vsemi našimi ogledi se da na leto zaslužiti kakšnih tisoč dolarjev. Za vsakega glasbenega izvajalca sicer obstaja dilema, ali pustiti komad na kanalu v nemonetizirani obliki, ki ima večjo gledanost, ker nima gor prilepljenih oglasov, ali pa komad zapirati z oglasi in od njih pobirati drobiž. Ampak to mora pač ugotoviti vsak izvajalec sam.
