Že s po sebi poimenovanim prvencem (1985) je na silno preprost, a moderen način spomnila na naivne čase popkulture, ki so z leti vse bolj postajali obsojeni na elitistični prezir. Pri tem ni zavzela tako značilne newyorške »cool« drže, temveč sledila svojemu notranjemu glasu v protitoku vsemu, kar je sredi osemdesetih let navidezno vladalo na bledi kantavtorski sceni. Predvsem pa je znala sestaviti elegantno pesem, ki globoko v sebi skriva mnogo mnogo več od svoje zvočne atmosfere, na zunaj prijetne za uho.
Ponovno srečanje s Suzanne Vega je že v prvih taktih uvodne skladbe Fat Man & Dancing Girl ponudilo prvi odgovor: pred nami stoji veliko samozavestneje kot pred leti. Očitno je štiridelna terapija Close-Up s prevetritvijo kataloga za nazaj zaigrala na prave note in jo osvobodila do te mere, da se je še enkrat obrnila proti precej drznejšemu oblikovanju zvoka. Pri tem ne mislim zgolj na rabo učinkov in zankanja, temveč predvsem na to, da je večji del kitarskih iger prepustila kolegu, sama pa se v več kot polovici pesmi posvetila čisti naraciji, dramaturgiji nastopa, ki je v nekaterih trenutkih spominjal na živahne grajske igre ali kabaret.
Vegova očitno beži in se vrača nazaj, hoče in noče iz svoje kože, in v tem medprostoru se sedaj suvereno in brez odvečne prtljage suče. Včasih se nagne bolj proti začetkom (Marlene On the Wall, Small Blue Thing, The Queen and the Soldier), drugič se potopi v aktualna razmišljanja (Crack In the Wall, Fool's Complaint), ki z napovedjo novega albuma, nastalega po motivih pisateljice Carson McCullers, kažejo na precej zanimiv literarni in geostrateški obrat. Če smo bili pri njej vajeni, da je flirtala s kratkimi zgodbami iz urbanih prestolnic severa in po potrebi rapala o njih, se je pred njo očitno odprla južnjaška uteha, kjer je – sedaj je to več kot očitno: po predhodnem albumu Tales From the Realm of the Queen of Pentacles skozi prizmo in ikonografijo tarot kart – dovolj prostora za raznorazne gotske in biblične motive (Jacob and the Angel, Annemarie). Do vnovične potopitve v sedanjost se še rada spomni na najstniško poletno romanco pod čustvenim pokroviteljstvom Leonarda Cohena (Gypsy) in prestižnega sodelovanja na soundtracku za film skupine igralcev brat pack Pretty in Pink (Left of Center). Luka in Tom's Dinner seveda nista smela umanjkati, sicer je od vsepovsod zbrano poslušalstvo Alpe-Jadrana z vrha stopnišča v slikoviti Vili Manin ne bi spustilo domov. Nasploh lahko zapišem, da sem na zrcalni strani Napoleonove vile doživel precej boljši špil od tistih, ki so se zgodili na glavnem prizorišču.
