Na primer, kdo danes še verjame, da so dvojčke v New Yorku pred petnajstimi leti sesuli priučeni samomorilci iz srednjeazijskih votlin? Oziroma kdo po enem tednu še verjame, da so neimenovani generali pripravili tako šalabajzerski vojaški udar v Turčiji? In rad bi videl tistega Slovenca, precizneje, tistega Sevničana, ki verjame, da je Melania Trump sama napisala nekajminutni govor, ki je postal tema tedna.
Melania Trump je bila izvrstna. Je prva Slovenka, ki je svoj govor prebrala s teleprompterjev, torej s trotl bobnov. Kot barbika je stala tam na odru in skoraj brez mimike odigrala svojo vlogo. Bodoča prva dama mora biti zapomljivi okrasek. Mufki na rokavih, amerikanščina z naglasom in najpomembnejše, prepisani citati iz osem let starega govora zdajšnje prve dame. Resda se vsi delajo norca iz slednjega, ampak v tem je ves trik. Repeticija. Citat brez navedbe. Čisti generik, ki zdravi bolj kot original. Lahko se zdajšnja prva dama obnaša, kot da je avtonomna, pametna, iskriva, empatična in ljubeča, ampak na koncu je le okrasek predsedniku. In Donald Trump potrebuje točno to. En zlati dodatek. Objekt. Melania Trump je bila na odru bolj objekt kot subjekt. Bolj android kot žena. Bolj robot kot nekdo iz krvi in mesa. Je bila le rekvizit, ki paše v najnovejši spot Klemna Slakonje.
Klemnove imitacije so postale klasika. Če je bil v začetku še nedolžno lokalen s Tanjo Žagar, Janom Plestenjakom, Fredijem Milerjem ali Slavojem Žižkom, je z zadnjim trojčkom – papež, Putin, Trump – prišel na globalno jutjubovsko raven. Postal je fenomen. Kot Melania Trump.
Naš prostor je s fenomeni bolj na tenko. Je fenomen Borut Pahor, ki se speče na žaru? Je fenomen Miro Cerar, ki se da pogledati od blizu? Ja, oba sta fenomen. Že zato, ker poslušata svoje svetovalce. Odigrata vlogi, kot jo je odigrala Melania. Vendar gre pri njiju še za presežek. Oba verjameta, da bo nekaj podob na ekranu predstave postavilo na glavo. Sta v istem kotlu kot Janez Janša, ki je prepričan, da smo gledalci zapeljana množica bebcev, ki jo je treba zapeljati, odpeljati, razsvetliti in odpreti oči. Sledijo politični mantri, da tisti, ki ima v rokah medije, ima v rokah tudi oblast. Da ves čas teče permanentni boj za medijsko nadvlado. Prav v tej luči nekateri berejo prisilno poravnavo Planet TV. Da ne gre za težave lastnikov, nesoglasja lastnikov, neuspeh komercialke, ki nikakor ne more načeti Popovega monopola, ampak nekaj več. Skrivni scenarij in prevaro. Da je zadaj šef opozicije, ki je ugotovil, da mu je projekt z Nova 24TV propadel. Da tistega nihče ne gleda, čeprav so prvi v službi resnice. Še več, da so bili grški lastniki le slepilni manever. En melodramatični suspenz, ki bo nazaj pripeljal prvotno zamišljeni srečni konec.
Iz te perspektive je treba videti tudi predlog kulturnega ministrstva, da spet uredi področje medijev. Prav vsaka garnitura, prav vsak minister, prav vsak predsednik vlade zagrize v to mamljivo materijo. Ta neizmerna želja po urejanju je naravnost smešna. In vedno se v središču znajde nacionalna televizija. Ne glede na to, da je gledanost že na meji katastrofe, je vsaka oblast prepričana, da jo mora na novo postaviti v center sprememb. Zadaj je navadno podcenjevanje gledalcev. Kot da ti ne znajo izbirati. Kot da vsi komaj čakamo novo nacionalkino razsvetljenje. Vse pod krinko boljšega programa. Ni čudno, da je Slavka Bobovnika zanimalo le eno: bomo gledalci dobili več in boljši program? Takšno vprašanje bi bilo na mestu pred tridesetimi leti, ko se je sredi osemdesetih začela radikalna sprememba družbenih razmerij. Tudi medijskih. Danes imamo gledalci vsega preveč. Medijev, vsebin, voditeljev, oddaj in atrakcij. Kvaliteta pa je relativna kategorija. Predvsem pa je ne bo zmanjšal ali povečal noben zakon, nobena strategija in nobena diskusija v Odmevih. Še manj razni medijski sveti ali nadzorni organi.
Pred nami so olimpijske igre. Dobili bomo absolutno preveč programa. Neskončne prenose, studijske pogovore in bolj ali manj neposrečene komentarje. Če je sklepati po pravkar končanem evropskem prvenstvu v nogometu, bo vse bolj ali manj teklo pod naslovom, samo da bo mimo. Logično, saj gre za službo. Treba je podelati. V tem je tudi ključni problem nacionalke že vrsto let. Da vse teče v znamenju besede morati. Pa še to sredi poletja, ko je fino iti na dopust. Ter vrteti reprize. Na žalost se olimpijskih iger ne more zamenjati s plagiatom. Da bi na primer vrteli posnetke s prejšnjih iger v Londonu. Med nami bi nas bilo veliko, ki ne bi opazili razlike. Že zaradi tega ne, ker bodo komentatorji isti. Podobno kot v politiki.
Najbolj zanimiv moment se je zgodil ta teden. Na povratni tekmi med Levskim in Mariborom je komentator brez slabih namenov vzkliknil: Janša je bil spet v prepovedanem položaju…
