Film Stanleyja Kubricka Sijanje (Shining, 1980) niti ni žanrsko čista grozljivka, toda če ga pokažejo na kakšnem festivalu grozljivk, kot je Grossmannov festival fantastičnega filma v Ljutomeru, je še vedno, torej še po 35 letih, videti tako, kot da se je ta filmski žanr šele in prav s tem filmom prenovil, preoblikoval, razvil in ponovno ali šele prav vzpostavil.
Skratka, Sijanje je nič manj kot zgodovinski mejnik, ki zasenči najmanj polovico vse poznejše produkcije filmske groze. Seveda pa v Ljutomeru Sijanja niso prikazali zaradi tega, torej te »zgodovinske lekcije« (saj bi ta lahko delovala tako, da bi prepodila še tisto peščico gledalcev sodobnih grozljivk), marveč zaradi nekega drugega filma, dokumentarca o Stanleyju Kubricku (Stanley Kubrick: Življenje v slikah), ki ga je že leta 2001 posnel Kubrickov svak in dolgoletni sodelavec (line producer) Jan Harlan. Ki pa je nedavno prišel v Ljutomer samo zato, ker so temu filmu namenili posebno projekcijo.
Mož redkih besed
»Kubrick je bil mož redkih besed in mnogih posnetkov,« pove Jack Nicholson, ki je v Sijanju »naredil vraga«. Nicole Kidman in Tom Cruise (tudi pripovedovalec v Harlanovem dokumentarcu), ki sta igrala v filmu Široko zaprte oči, sta glede tega izčrpnejša. Pripovedujeta, kolikokrat, pravzaprav »neštetokrat«, so morali ponavljati samo kakšen drobec prizora (na primer vstop v sobo), kaj šele celotnega. Te igralske pripovedi torej spadajo v legendo o Kubrickovem perfekcionizmu. Skladatelj György Ligeti je ves navdušen nad tem, kako je Kubrick njegovo glasbo, ki jo je pisal v času komunističnega totalitarizma na Madžarskem, uporabil v filmu Široko zaprte oči (v prizoru seksualne »diktature« na gradu). Woody Allen pove, da se mu je Odiseja v vesolju zdela dolgočasna, ko jo je prvič videl, in da je šele nekoč pozneje v njej prepoznal pravo filmsko odkritje, to pa sodi že v neki drug topos. Namreč zelo razširjen topos, ki je veljal skoraj za vse Kubrickove filme: v svojem času so praviloma izzvali prej zmedo kot navdušenje in razdvajali tako občinstvo kot kritiko, sčasoma pa so obveljali za mojstrovine. In celo toliko večje, kolikor starejši so bili.
Kubrick in literatura
Ker pa je v filmu tudi Arthur C. Clarke, slavni pisec znanstvene fantastike in s Kubrickom koscenarist Odiseje v vesolju, je treba nekaj reči še o morda največji »posebnosti« Kubrickovega opusa. Ta obsega trinajst celovečernih filmov, kar enajst pa jih temelji na literarnih delih. A naj so bila ta dela bolj ali manj neznana, kot pri filmih Rop brez plena (1956), Steze slave (1957), Dr. Strangelove (1964), ali tako znana, razvpita, klasična kot Nabokova Lolita, Burgessova Peklenska pomaranča, Thackerayjev Barry Lyndon, Kingovo Sijanje ali Schnitzlerjeva Sanjska novela, po kateri je nastal Kubrickov zadnji film Široko zaprte oči (1999), vselej je bil film »nekaj drugega«. In to tako, da ni bil le nekaj drugega kot literatura (kar je skoraj že po definiciji), marveč tudi kot sam film. Kot da bi Kubrick uporabljal literaturo le zato, da bi na njeni podlagi (ali proti njej) zmeraj znova izumljal film.
Scenarij za Odisejo v vesolju (1968) sta Clarke in Kubrick pisala dve leti in se nazadnje razšla zaradi ene same zadeve: po Clarku naj bi se vesoljska ladja Discovery na poti skozi »zvezdna vrata« srečala z zunajzemeljskimi bitji, Kubrick pa teh bitij ni hotel pokazati. Namesto tega se je domislil črnega monolita, enigmatičnega in magičnega objekta, s katerim je tudi sam film pridobil skrivnostno moč, medtem ko je vesolju preostala nedoumljiva inteligenca. Ta je sicer v pradavnini pripadla tudi opicam, toda skupaj z njo se je rodilo nasilje: opica uporabi kost kot ubijalsko orožje. In kakor se ta kost, ki jo opica zmagoslavno vrže v zrak, v dobesedno zgodovinskem montažnem spoju spremeni v vesoljsko ladjo, tako tudi umetna inteligenca v podobi računalnika Hala v svojem zmagoslavnem trenutku deluje nasilno (ubije astronavte).
Po zadnjem dotiku monolita (oziroma gesti umirajočega astronavta, ki stegne roko proti monolitu) se prikaže embrio »zvezdnega otroka« (Star Child), ki s svojimi velikimi očmi pogleda nas, gledalce. Ki najbrž še vedno ničesar ne razumemo.
