Ameriški pisatelj Edgar Rice Burroughs (1875-1950) si je izmislil lik Tarzana, človeka opice, sicer sina angleškega lorda Greystoka, ki kot majhen otrok po vrsti nesrečnih okoliščin (brodolom, smrt staršev) ostane sam sredi afriške džungle, odraste med opicami in jim zavlada. Ta lik se je kot populistična varianta mita o »prvobitnem«, z naravo povezanem človeku, ki se kritično spopada s civilizacijo, torej z njenimi kolonialističnimi in plenilskimi vpadi v Afriko, že v njegovem prvem romanu, Tarzan, kralj opic (1912), pri bralcih tako dobro prijel, da ga je Burroughs lahko ohranil še v 25 romanih. A še neprimerno bolj se je Tarzan obdržal v filmu, stripu, TV-serijah in celo radijskih igrah. Filmskih Tarzanov se je v skoraj 100 letih (prva adaptacija tega romanesknega lika je nastala že leta 1918) nabralo veliko, toda najtrajnejši je bil Johnny Weissmuller (nekdanji olimpijski zmagovalec v plavanju), ki je debitiral v filmu Tarzan, gospodar džungle (Van Dyke, 1932), nato pa je igral še v 11 celovečercih (vzdržal je dlje kot Maureen O'Sullivan, ki je igrala Jane samo v šestih filmih).
Od romantike k antropologiji...
Filmske adaptacije so se večinoma močno oddaljile od Burroughsovih romanov, ker jim je pač šlo bolj za eksotično okolje (čeprav postavljeno v studiu), razgaljene fizične kvalitete likov, za akcijske prizore in čustveno romantiko. Toda tista iz leta 1984 – Greystoke, legenda o Tarzanu, v britanski produkciji in režiji Hugha Hudsona ter s Christophom Lambertom v vlogi Tarzana – se je ne le vrnila k romanesknim virom, marveč je Tarzanu dala nekoliko trdnejšo antropološko in psihološko eksistenco ter studijsko rekreirano džunglo zamenjala z resnično. V tem filmu Tarzan pride iz džungle in postane lord Greystoke, toda ko v londonskem naravoslovnem muzeju zagleda nagačene živali in v kletkah žive opice ter v eni prepozna svojega adoptivnega očeta, povzroči razdejanje v muzeju (opice izpusti iz kletk) in se vrne v džunglo.
... in »zgodovini«
V Legendi o Tarzanu, v režiji Davida Yatesa (režiserja Harryja Potterja), pa dobi tarzaniada celo »zgodovinsko globino«, vsaj kot je podana v napisu, ki pravi, da so leta 1867 na berlinski konferenci Kongo razdelili med Belgijo in Veliko Britanijo in da namerava belgijski kralj Leopold II. svojo zadolženo državo reševati bankrota z izkoriščanjem rudninskih bogastev Konga in zasužnjevanjem njegovega prebivalstva. Izvedbo tega – kronološko zgodovinskega, sicer pa zelo modernega – projekta zaupa Leonu Romu, ki hoče najprej priti do posebej dragocenih diamantov, s katerimi bi financiral najemniško vojsko. Ti diamanti so na območju nekega kongovskega plemena, ki zmasakrira Romove vojake, Roma pa poglavar pusti živega z obljubo, da bo dobil diamante, če mu pripelje Tarzana. Toda Tarzan ni več Tarzan, ampak lord Greystoke, ki ga niti vabilo kralja Leopolda niti britanski premier ne bi pripravila do tega, da bi se kot živa legenda vrnil v Kongo, če ga s sumom, da Belgijci v Kongu zasužnjujejo, ne bi prepričal šele ameriški črnski pravnik George Washington Williams.
S pridihom Tarantina
Zdaj pa je treba povedati, da Leona Roma igra Christoph Waltz, Washingtona Williamsa pa Samuel L. Jackson, torej Tarantinova igralca v Djangu brez okovov, kar sicer še ne pomeni, da je Legenda o Tarzanu ravno tarantinovska, vsekakor pa malo »vleče« na Djanga brez okovov. V tem filmu je šlo za odpravo suženjstva še pred ameriško državljansko vojno, Legenda o Tarzanu pa se bojuje proti ponovnemu uvajanju suženjstva. V tem je najbrž tudi njena aktualna poanta, čeprav se zdi skrita za nekaterimi prav vratolomnimi akcijskimi prizori, sicer v digitalizirani džungli in z digitaliziranimi opicami, z angleškim lordom (Alexander Skarsgard), ki se prelevi v Tarzana in poletava na ovijalkah, z Jane (Margot Robbie), ki jo Rom ugrabi kot talko, in navsezadnje s stampedom afriških živali, ki rešijo Tarzana in sužnje ter uničijo belgijsko oporišče. Če je Hudsonov Greystoke veljal za poskus bolj »realističnega« Tarzana, je ta Yatesov film prav zaradi računalniško generiranih podob spet videti bolj stripovski, nekaj realizma pa je pridobil le v zgodovinsko-političnem pogledu.
