In predsednik žogobrca je rad tiho, kot je razbojnik Ceferin rad nagajal ljudem, ker je imel kamen namesto srca. Morda pa ima molčeči kamen namesto jezika? Ko je našemu slovenskemu (nogometnemu, kajpak) sodniku igralec lepe kockaste njihove sočno opsoval slovensko mater, je predsednik molčal. Ko so iz prve lige vrgli klub s slovenske strani meje s Hrvaško, je molčal. In je (bil) tiho tudi, ko so postale javne igrice na naši obali, kjer so zdaj glavni šefi iz davčnih oaz in se vsa ljuba nogometna država zgraža ob sumih goljufij z okroglim usnjem. In če imaš kamen namesto jezika, potem seveda nič ne rečeš, ko ti ljuba nogometna državna reprezentanca drsi po svetovni kakovostni lestvici strmo navzdol. Logično je tudi, da si tiho o svoji kandidaturi. Kaj bi to pojasnjeval neumni fuzbalski raji, ki naj lepo plača vstopnice in rjuje na tribunah?
In zdaj je ta naš zagovornik molka dobil – pomislite – protikandidate, in to kar evropske. Kajti doma protikandidatov nima več. Ni jih muca snedla, enostavno je molčeči predsednik najboljši in edini, ki kandidira. Preostali se poskrijejo, kot se v pravljici skrivajo pred razbojnikom Ceferinom, ki sicer nima srca, a je še kako glasen. Preprosto so v najbolj množični organizaciji našega športa ugotovili, da ga ni junaka, ki bi si upal na volitve. Če je kdo pri tem pomislil na Severno Korejo, naj ga bo sram. Kajti o plezanju na evropski nogometni prestol se ne govori, ampak se o tem molči ali – šepeta. Domače fuzbalske volitve torej dobiš, če si tiho in vsi sledijo temu in so tudi tiho in dvignejo roke in to je to. Na evropskih hodnikih pa molk postane šepetanje, tiha diplomacija, lobiranje in kar je še tega. In pri tem je nogometna raja, za katero je molk pravi odgovor, spet tiho. Mar naj bi tem v drese oblečenim tepcem, ki se nalivajo s pivom in pojejo trapaste pesmi, molčeči nogometni diplomati s kravatami pojasnjevali šepet, ki se dogaja po prestolnicah žogobrca? Če doma nasprotnike prestrašiš z molkom, bo zunaj deželice šepet verjetno dovolj? Posebej če te podpirajo dobesedno vsi, z Rusi vred!
Seveda pa je nauk iz pravljice jasen: na koncu razbojnik Ceferin dobi srce, ker napiše besedo »ljuba«, in spet ima rad mamo in še koga. Mi verjamemo, da bo podobno z našim molčečim predsednikom, ko bo postal šef šefov evropskega nogometa: napisal bo besedo »stolček«, ker bo že sedel na njem, in nam, raji fuzbalski, potem povedal marsikaj lepega in nas bo imel rad. Razen če evropski scenarij ne bo sledil pravljici, ker življenje žal ni pravljica. V tem primeru pa presenečenja ne bo: molk bo spet pravi odgovor ...
