Ker je svet ena sama fuzbalska žoga, smo naslednji dan v španski prestolnici doživeli, da nismo nikomur – španska vas! Zdaj nismo ničesar branili, zdaj nismo imeli tisoč rok in nog in kar je še zraven organov: dovolj je bila naša, slovenska piščalka! Skomina lahko kogarkoli kakorkoli in za čemerkoli, slovenska piščalka je delila pravico. Kdo ne bi bil ponosen: naši lužici morja sodijo na sodišču tam v sivi in brezčutni Evropi, sin slovenske matere pa Evropi s piščalko!
A se je zgodilo nekaj strašnega. Se je našel v sredo eden, ki nam je pokvaril radost in vznesenost! Na zgražanje vsega naroda pod Triglavom je našemu možu s piščalko »jebal mater slovenačku« (prevod najbrž ni potreben)! Kdor zna vsaj malo brati z ustnic, je prevrnil pločevinko in stresel čips: sin hrvaške domovine se je sredi tuje dežele spravil na slovensko mater, pri tem so ga posnele kamere in vsa Slovenija je onemela: naš evropski brat – balkanski pač že četrt stoletja ne – je razgrel strasti in nas prisilil, da smo v nemoči zaradi razžalitve že bredli čez Kolpo, vsaj v mislih, in se ob tem spotikali ob (zaresno) žico.
Zdaj čakamo, da se zgane razviti svet. Da zaščiti slovensko mater in deželico in ves narod, ki že tako dovolj trpi, da ima za sosedo lepo njihovo in nam kockasti na parketu in travniku grenijo življenje (če ga ne mi njim)! Kajti lepo se spomnimo, kako smo v Sloveniji nedavno slišali z roba nogometnega travnika, kdo da je »idiote crni« (brez prevoda, da ostane sočnost prej bratskega jezika). In je grešnik posledično zaradi zmerljivke zapustil deželo in našo žogo, ker je pač v javnosti žalil raso, barvo kože in ravnanje njemu podrejenega mojstra žoge. Ki se je, revež, samo po svoje, z molitvijo, veselil vrhunca v vseh naših življenjih – nogometnega gola.
V deželi kockastih dresov, od koder je tudi zmerjavec, zaposlen v kraljevskem klubu belega baleta, so seveda z navdušenjem brali z ustnic in se naslajali nad prostaštvom umetnika z žogo do slovenske matere. In mi? Je zunanji minister za spore na hodniku že poslal protestno noto v Zagreb? Je predsednik države z odporom zavrnil objem njemu drage predsednice kockaste dežele? Je mrki vodja opozicije že najavil najbolj sočno povračilo čez mejo? Je predsednik našega žogobrca pravniško spisal protest nogometnim veljakom in zraven prevedel prostaštvo, ki smo ga brali z ustnic?
Nič od tega. Vsaj za zdaj ne. Vsi so se po dobri slovenski navadi naredili Francoze. Oblak je zdaj naše edino upanje, da konec maja tam v prestolnici Lombardije spusti strelo in sodro in točo in se maščuje za kockasto žalitev. A kaj, ko je žoga okrogla in ni gotovo, kaj bo. Vseeno upam, da zdajle nekje novi Ivan namesto o zatajitvi matere že piše črtico o bolečini slovenske matere v sodobni evropski (nogometni) družini. Kajti le bolečina ustvarja mojstrovine!
