In zato mi zdaj igramo tekmo, ki je močno evropska. Mi se na prvenstvo nismo uvrstili, Hrvate so že spodili – tekma pa še kar traja. Sodnik je kajpak tujec, zaguljen in mehki slovanski duši neprijazen. Toda tekma je čudna, saj je en nasprotnik zbežal z igrišča. Slavni »vatreni« so se očitno spomnili Jožeka iz Kumrovca in nekje na sredini tekme ugotovili, da sodnika ne priznavajo. Najprej so seveda iz naše slačilnice slišali vse o taktiki oziroma kot bi rekel nacionalni Srečko: Niso pomembni oni, ampak kako bomo mi stali na igrišču! Skozi ključavnico so ujeli tudi stavek, da je sodnikova zadnja. A kdor prisluškuje, narobe sliši: pa so pomislili na zadnjico in so nas skušali zašpecati, da sodniku lezemo v …. no, guzico (da še mi uporabimo tuje jezike). Mi smo bili jezni, ker je sveto pravilo (bi rekel Zaho med dvema špricarjema), da je slačilnica sveta stvar in mora vse ostati med njenimi stenami. Kockasti pa so se veselili, ker so znova pokazali, da ni tako pomembno igrišče, ampak se veliko stvari dogaja v zakulisju.
Bratje Hrvatje imajo Tita v krvi, pa če so še tako »za dom spremni«. Mislili so, da je tekma končana, ker se oni ne gredo več. Sodniku so celo povedali, da smo si mi zabili avtogol iz prehitka (kar je knjižni izraz za njihovo zaleđe in domači ofsajd)! Pa je mož pihnil v piščalko, prebral pravila in ugotovil, da gol iz ofsajda ni mogoč. Zdaj »skijaši« kar naenkrat vodimo v tekmi, kjer ne gre za sneg, ampak za – morje. Tekma bo šla tako ali tako v zgodovino. Ker še traja, čeprav kockasti skušajo zbežati z igrišča. In delajo se, da sodnika ne vidijo, še manj slišijo. Lepo sledijo Jožeku iz Kumrovca, ki tudi ni priznal sodnije in mu je potem lepo uspelo, da je kadil cigare, pil viski, gledal filme in vsem trobil, da živimo v državi delavcev in kmetov. Sodnik na tekmi dveh (bivših) bratov ni kar tako: ve, da bo po tekmi plačan, in zato lepo piska naprej. Dlje ko traja tekma, višja bo nagrada. In v maniri pravih sodnikov gleda neprizadeto na dva bivša brata in njun ravs. Evropsko!
Mi smo naredili klasične slovenske napake: taktiko smo bedasto razkrili, posest žoge je bila na nasprotni strani. Na umazane prekrške smo odgovorili z začudenimi obrazi. Smo pa vsaj pozabili na Josipa iz Kumrovca in »pazi ti to« – malo pred koncem vodimo. Samo nekaj je treba imeti vedno v glavi. Znano reklo znanega nogometnega komentatorja, ki rad reče: »Koliko pa je do konca, ve samo sodnik. Po moji uri še …« Ja, res je. Veliko golov pade v zadnjih minutah in navadno po tekmi vsi jokajo. Le da eni od sreče in drugi od žalosti. In če bomo jokali mi, bo solza ravno dovolj za en zalivček. Naš.
