Miroslav Cerar: Če nisi pošten, te orodje kaznuje

Slovenski delež pri teh uspehih ni bil neznaten, pa vendar lahko govorimo tudi o vtisu, da prispevek slovenskih športnikov, še zlasti ko gre za kolektivne športe, ni bil prevladujoč, mogoče se celo zdi, da je bil postranski. No, številke in zgodovinska dejstva govorijo drugače. Upoštevajoč tako prvo kot drugo Jugoslavijo ali vsako posamič je bila najbolj trofejni jugoslovanski šport na olimpijskih igrah gimnastika. Pet zlatih, dve srebrni in štiri bronaste, torej enajst olimpijskih medalj so osvojili jugoslovanski telovadci. Ki so bili dejansko Slovenci.

Največji športni šampion vseh Jugoslavij je tako Leon Štukelj s tremi zlatimi, medtem ko si z dvema zlatima medaljama drugo mesto delita veslač Matija Ljubek in Miroslav Cerar, naš sogovornik.

Gospod, ki je dvanajst let kraljeval v gimnastiki. Bog konja so ga imenovali Japonci. Ki pa ni bil dober samo na konju. Gre za to, da rezultati na konju izrivajo uspehe na drugih orodjih. Miroslav Cerar je bil med drugim dvakratni absolutni evropski prvak v mnogoboju, bronasti na drogu na olimpijskih igrah, poleg treh naslovov svetovnega prvaka na konju z ročaji je bil enkrat tudi svetovni prvak na bradlji. Kar je bil Peter Prevc v skokih v lanski sezoni, je bil Cerar v gimnastiki dolgih dvanajst let. Ta intervju je torej pogovor z nemara največjim športnim šampionom socialistične Jugoslavije. Srečali smo se na vrtu grosupeljskega kazina.

O, v Las Vegasu sem bil. Tudi za neki drobiž sem nekaj malega odigral. To je bilo takrat, ko sem bil nominiran v telovadni Hall of Fame v Oklahomi in so nas oni odpeljali še v Las Vegas. Mislim, da sem bil nominiran leta 1999. Prvi je bil Štukelj.

Ne vem, kako ste prišli do tega, ampak res je, vendar pa nisem pretirano redoljuben.

Gre za tradicijo sokolske organizacije, kar je sicer prekinila druga svetovna vojna. Takoj po vojni je bilo skromno, potem pa se je raven spet začela dvigovati. Sam sem nase opozoril s šestnajstimi leti. Pri sedemnajstih letih, ko je bilo svetovno študentsko prvenstvo v Moskvi, so tudi Rusi vedeli zame. Ko so nam namreč Rusi poslali vabilo, so naši rekli, da nimajo nikogar, ki bi ga poslali na prvenstvo, Rusi pa so jim odgovorili, da ni res, da oni vedo vsaj za enega. Zame. In leto kasneje, leta 1958, sem osvojil prvo veliko medaljo na svetovnem prvenstvu. Bronasto, čeprav bi morala biti zlata, kar se je izkazalo na naslednjem prvenstvu. Na tem prvem nastopu so mi bili sodniki nenaklonjeni. Bil sem novinec, pa tudi države vzhodnega bloka so bile v gimnastiki velesile. Tudi na drugem sem bil sprva srebrn, vendar pa je občinstvo protestiralo in sodniki so spremenili odločitev, da sem postal zlat. In sicer na bradlji. Moram poudariti, da se je nekoč tekmovalno v obveznem in poljudnem programu, torej v dvanajsteroboju. Če si se uvrstil med prvih šest, si prišel v finale, kjer pa se je odločalo o medaljah.

Med tema dvema je bila zanesljivo močna povezava, pa še nekaj bom rekel. Nam telovadcem trenerji niso služili za priganjače. Nismo potrebovali nikogar, da bi nas gnal, ker smo se gnali sami od sebe.

K temu so precej pripomogle takratne razmere. Konja si lahko privlekel iz nekega kota, postavil okoli nekaj blazin in orodje je bilo pripravljeno. Za bradljo in druga orodja si potreboval pomoč. Kajti v tistih časih orodja niso stala ves čas na istem mestu, ampak jih je bilo treba postavljati in pospravljati. Poleg tega sem na konju lahko vadil sam. Pri drugih orodjih, kot sta drog ali parter, si moral imeti asistenta, ki te je lovil in varoval, če si padel. To so poglavitni razlogi za to, da sem se posebej dobro razvil na konju, imel pa sem tudi kanček več smisla. In težil sem k lepemu. K eleganci, kar je sicer zelo poudarjal tudi moj trener Boris Gregorka.

Da. Na drogu si lahko plaval, delal salte. Na drogu si kot v nekem malem vesolju.

Težko bi rekel, da v telovadbi obstaja kraljevska disciplina. Primerjava je kanček težja, je pa parter sproščen, sploh v teh časih, ko so se spremenile tudi podlage, na katerih je prvine lažje izvajati. Parter je zelo svobodna disciplina. Na konju si bolj omejen.

Preskok in krogi. Za preskok nismo imeli ustreznih pogojev. Ko smo ga trenirali, smo v študijski telovadnici za to, da smo imeli dovolj zaleta, morali odpreti vhodna vrata, kar je pomenilo, da ti je bilo nekako v interesu, da si čim prej stekel, ker te je zunaj zeblo. Tudi z vadbo parterja so bile podobne težave. Kljub temu imam z evropskih prvenstev kolajne tudi iz parterja in preskoka. Na svetovnih in na olimpijskih igrah pa so bili Japonci v preskoku premočni.

Najprej v Narodnem domu, tako kot vsi. Po vojni je bilo tako, da je nekdanjo sokolsko prakso prevzel TVD Partizan. Vsi otroci smo hodili k tako imenovani telovadbi, potem pa je vsak po svoje napredoval. Sam sem pokazal neki talent.

Oh, to so bili veliki dogodki. Šlo je postopoma. Najprej si malce pridobil na moči, na začetku pa smo se ukvarjali z vsem. Igrali smo nogomet, tudi smučal sem. Zasnova je bila vsestranska. Ne spominjam se ravno natančno, kdaj sem prvič naredil premet ali salto. Pri dvanajstih letih, ko sem postal ljubljanski prvak, sem ga verjetno že znal. Moji starši so bili s Turjaka, kjer je imel stari oče kovačijo, tam so mi strici pod gospodarskim poslopjem postavili drog in kroge. Že pri pionirčkih pa smo »tabolši« morali popoldne tudi prenašati znanje na mlajše, torej voditi neko skupino. Pristop je bil drugačen. Študijska telovadnica je nastala kasneje. Tudi z udarniškim prostovoljnim delom nas mlajših tekmovalcev. Tako smo dobili domicil, kajti študijska telovadnica je postala prostor za boljše telovadce.

Je. Že pred drugo svetovno vojno, saj sta bila Štukelj in Primožič velika zmagovalca, ki sta doživljala velike sprejeme. Vendar pa ni šlo samo za telovadbo. Kot že rečeno, telovadba je bila izhodišče za mnoge druge športe in tudi športne zmagovalce. Peter Lakota, smučar, Keber in Porenta, skakalca v vodo, Draga Stamejčič, atletinja, smučarka Majda Ankele, vse to so bili v osnovi izvrstni telovadci, ki pa jim je uspelo v drugih športih. Takšni primeri so se dogajali tudi kasneje. Brigita Bukovec je v osnovi telovadka, prav tako padalka Irena Avbelj. O, pa Roman Lešek, pozabil sem nanj! Skakalec s palico. Če bi imel današnje orodje, bi bil on Bubka, tak potencial je bil. In še bi jih lahko našteval.

V plezanju po vrvi brez pomoči nog sem bil izjemno hiter že kot mladinec, saj sem imel boljši čas od članov. Imam kanček daljše roke, kar pa je bila težava pri vajah, kjer je bila potrebna druge vrste moč.

Tako bom rekel: strigi so bili takrat nekaj novega in če bi mi takrat nekdo nakazal helikopter, bi ga mirno izvajal. Pred koncem kariere sem kolo vrtel že na enem ročaju. Kot noviteto sem to tudi že pokazal mednarodni komisiji. Tudi strige kot take sem si izmislil sam. Prej so jih delali okorelo. Spomnil sem se še nekaj novosti, ki pa jih na tekmovanjih nisem izvajal, sploh na koncu kariere oziroma na svetovnem prvenstvu v Ljubljani leta 1970, po katerem sem nehal tekmovati. Tedaj sem bil tudi že večkrat poškodovan, vendar sem se pripravljal, kot da bom tekmoval še nekaj let. To pomeni, da sem na treningih vseeno poskušal razvijati novosti. Z droga sem na primer na treningih delal salto z obratom za 720 stopinj, kar sem potem izvedel le na redkih tekmovanjih. Na tekmovanjih sem ob koncu kariere izvajal bolj »ziheraške« sestave.

Ko se vzpenjaš in napreduješ, slediš svojim vzorom, ko prideš na vrh, pa drugi želijo doseči tebe. Obdržati mesto je težko. Obenem pa se te tudi drugi naveličajo. Ljudje okoli tebe hočejo kakšno novo zvezdo. Kar je normalno. Vključno s sodniki.

To nikakor ni neumno vprašanje. Dogajalo se je sicer bolj redko, se pa je. In to je skrajno nevarno. Pri tistih elementih, ko imaš stik z orodjem, ko se torej še lahko držiš za nekaj, se v takem trenutku še lahko izmažeš, če pa se ti to zgodi v zraku, medtem ko na primer izvajaš rotacijo, si izgubljen. Sam sem se tako tudi poškodoval v Tokiu, na tekmovanju, na katerega smo šli leta 1970 po svetovnem prvenstvu. Izgubil sem se sredi rotacije. Nisem več obvladal svojega telesa.

Objesten niti ne. So pa nas učili, da tvoje telo nekaj pomeni. Ko je bila na primer parada oziroma defile športnikov, kakršnega vidimo ob otvoritvi olimpijskih iger, smo telovadci čudno gledali košarkarje, ki so radi hodili nezravnano in površno. Mi smo namreč prisegali na pokončnost. Videti smo bili kot vojska. Strumno. Učili so nas, da moraš biti umit in dostojno oblečen.

Res je. Pri igrah je majčkeno drugače, saj tam lahko drug prevzame tvojo napako in slabost, pri telovadbi pa si sam. In če ne delaš po biomehaničnih zakonitostih gibanja, ne boš izvedel elementa, pa še padel boš. In ta zahtevana preciznost ti tudi sicer da neko specifično vedenjsko smer.

Od zunaj gledano se mi zdi Messi po človeški plati toplejši, je pa Ronaldo izjemen atlet.

Previsok je. Zelo pa mi je všeč, da so tudi pri drugih športnih panogah spoznali, kako pomembna je kultura telesa. Danes zelo pogosto vidimo nogometaša, ki da gol in naredi salto. Obvladajo svoje telo.

Viki Krevsel, legendaren odbojkarski trener, je od svojih varovancev zahteval, da naredijo salto z mesta. Salto je izjemno intenziven element.

Biti moraš močan. In telo mora biti brezhibno. Spomnim se, kako me je motilo, ko sem imel zlomljen mezinček na roki. To je bila velika težava.

Oba kolka imam umetna, kar je deloma tudi genetsko pogojeno. Dolgo časa sem stiskal zobe, trpel in odlašal z operacijo.

Absolutno. Včasih smo na stvari gledali bolj surovo. Sam sem se na napakah največ naučil. Ob uspehih se seveda počutiš krasno. Včasih tako krasno, da tudi spati ne moreš. Čeprav uspehe lahko doživljaš različno. Kdaj si vzhičeno ponosen, drugič pa utrujeno trezen. Vendar je treba biti kritičen do sebe. Treba se je soočiti s seboj. Zanimivo je, da ko se dobimo stari telovadci, dobivamo pa se še vedno, ker vzdržujemo medsebojne stike, se redko kdaj spominjamo uspehov oziroma uspelih stvari, ampak se večinoma smejemo spodrsljajem in neuspehom.

Prej ste me vprašali, ali sem bil objesten. Ne, nisem bil. Živel sem v okolju in vzdušju, kjer je bilo veliko strahospoštovanja. Začenši s profesorji, ki smo se jih bolj bali, kot se jih mladež danes, ki se profesorjev boji premalo. Mi smo tudi kakšno fasali. Danes v tem primeru takoj pride do tožbe, kar je na neki način spet pretiravanje. Bili smo manj komunikativni in bolj zadržani. Na splošno je bilo takrat tako, še bolj pa je bilo tako med gimnastičarji. In pomagali smo si. Ker smo si morali. Delo na orodju te je samo po sebi prisililo, da si bil pošten. Sicer te je orodje takoj kaznovalo.

Zavistni sicer nismo bili, vendar se nam je po drugi strani zdelo krivično. Sploh ko si povrhu vsega ugotovil, da tudi trenirajo bistveno manj kot ti. Ko so fantje iz Partizana ob neki priložnosti trenirali na isti lokaciji kot mi, so se nam čudili, da treniramo dvakrat na dan in vsak dan. Danes je drugače, tedaj pa so predvsem igrali. Zelo pa so nas cenili preostali športniki na olimpijadah. Veliko je bilo ljudi s fakultet za šport, ki jim je bilo jasno, kako se dela v telovadbi.

Zelo korekten in objektiven vtis. Pred kar nekaj leti so izvedli nekakšno anketo, v kateri sem bil največji športnik Jugoslavije zadnjih sto let jaz, potem pa on.

Da. Ko je umrl, sem bil ravno v Vrsarju in sem se udeležil žalne slovesnosti. Veste, telovadci in boksarji oziroma težkoatleti smo bili nemalokrat povezani tudi s prostori, telovadnicami, z enakimi ali bližnjimi prizorišči za vadbo in tekmovanja. Zato smo si bili bližji oziroma smo se spoštovali.

Na to nisem nikdar pomislil.

Omenil bi še nekaj drugih, sploh ker sem se nedavno vrnil iz Bratislave, kjer sem prejel pozdrave od Vere Časlavske, s katero sva se dobro poznala. Na stara leta je poleg družinske tragedije bila tudi skupaj z Zatopekom postavljena na stranski tir, nakar se ji je ponovno uspelo uveljaviti v olimpijskem komiteju. Velja omeniti tudi Lariso Latinino, ki ima 81 let in je športnica z največ medaljami z olimpijskih iger. Ima svojo gimnastično šolo, v katero je včlanjenih več kot 1000 gojencev.

Tudi meni je tesno, Skrajno zoprno orodje, na katerem moraš biti skrajno natančen. Imajo pa ženske eno prednost: na parterju jih na primer spremlja glasba. Včasih je bil to celo pianist, ki je njihovo izvajanje spremljal v živo. Kar je fenomenalno, saj sem na nekaj ekshibicijskih nastopih to izkusil tudi sam. Ko me je na konju z ročaji spremljal pianist. Glasba te ponese. Sploh pri strigih, ko me je lovil, na kakšnem mestu počakal, na kakšnem mestu pa pohitel v tempu. Nikdar ne bom pozabil, kako sem užival pri tem sodelovanju.

Vmes so bili seveda tudi Kolman, Kunčič in Hodžič. Leta 1970 je bila naša vrsta četrta na svetu, kar je bil izjemen uspeh. Že takrat smo opozarjali, da bomo mi nehali in da bo po nas nastala praznina. Nič se ni naredilo. Tudi takrat so obljubljali specialistično telovadnico, ki je seveda niso zgradili. Nismo realizirali znanja. In Pegan ter Petkovšek celo bolj izhajata iz Hodžiča in Kolmana kot pa iz naših uspehov.

Na čelu z Japonci, ki so se ponovno dvignili.

Precej. V vaje sem se vživljal malodane stalno. Tudi v šoli, ko sem sedel v razredu. Primerljivo s Kostelići, ki so bili prav tako fanatični. A drugače ne gre.

V obeh primerih moraš biti natančen, po drugi strani pa na stvari sprva gledaš enosmerno ali enostransko, za kar pa prej ko slej ugotoviš, da je lahko zmotno. Vidiš, da obstaja tudi druga stran. Mi, vzgojeni v duhu reda, pristopa in nastopa, smo mislili, da je mogoče k stvarem pristopati samo tako, da se drugače ne da eksistirati. Vendar pa potem ugotoviš, da neki »volek«, ki je izoblikovan čisto drugače, povsem uspeva.

Vidiš, da je drugače. Vendar pa sem se vedno lahko zanesel na svoje kroge, kjer je beseda vedno držala. Sploh v današnjem času, ko malodane za nič, kar se zdi dogovorjeno, ni nujno, da drži. Skozi advokaturo sem ugotovil, da ima vsak človek svojo resnico.

Ni vedno primerno dajati za zgled najboljših. Zgledi sicer morajo biti in vsak ima svoje idole.

Od nekdaj sem spremljal vse vrste športa in tudi natančno vedel za rezultate, vendar pa zadnje čase nisem več tako precizen. Tudi manj vem. Vedno pa sem bil slab navijač. Ne navijam za vsako ceno za nekoga določenega. To se mi ne zdi nujno. Pritegne me tudi dobra poteza nasprotnika. Uživam v sleherni lepoti izvedbe. Pri Emilu Zatopeku so me na primer vedno motile njegove grimase, čeprav je vedno izvlekel tek.

Moram reči, da gre za težke dileme in odločitve. Že v mojem času se je vedelo, da nekaj ne štima. Vedelo se je za center v Leipzigu, pri čemer pa marsikateri športnik niti ni vedel, kaj jemlje. Pa še nekaj. Tempo tekmovanj in treningov je danes silovit. Samo poglejte Tour De France, pa tudi ameriški košarkarji imajo pravico, da ne opravljajo dopinških testov. Le zakaj?

To ne bi bilo najboljše.

Tega ne gre primerjati.

Včasih bi si pri prenosih želel malce predaha, da se lahko vsak sam poglobi v to, kar vidi, četudi ne more dojeti vsega. Da gledalec sam zaživi, ne pa da te nekdo ves čas obremenjuje s podatki. In poudaril bi, da občudovanja vredni niso samo prvi, ampak vsak, ki tekmuje in ki se je moral zelo nagarati, da je prišel, kamor je prišel. Pa presenečenja se bodo seveda dogajala. To se vedno dogaja.

Ne boste verjeli, ampak ve se. Pri Enisu Hodžiću. On ga čuva in hrani.