Mitja Petkovšek, upokojeni telovadec: Najpomembnejše stvari so poceni, včasih tudi zastonj

Ko sem se zjutraj zbudil, je bila ob meni v postelji hčerka Asja. Zjutraj mi je ni več treba dvigovati. Je moja budilka. Po slovesu imam te dni prvič nekaj več časa, da bi lahko počival, a mi to zaradi moje »budilke« ne uspe.

Bolečina je širok pojem. Vemo, da obstajajo hipohondri, ki jih vse boli, drugi pa uživajo v bolečini. Moram priznati, da mi je bolečina blizu, vedno mi je bil največji izziv izpeljati trening ali tekmo, ko me je močno bolelo. Celotno kariero je bil vsak trening povezan z bolečino. Ne poznam telovadca, ki ne bi imel podobnih težav.

Če želiš uspeti na najvišji ravni, je to predpogoj. Tisti, ki imajo z bolečino težave, obupajo že bistveno prej. Zato se mi zdi smešno, ko za nazaj ugotavljajo, kaj vse bi nekdo lahko naredil, če bi vztrajal. Resnica je drugačna, telesno je bil vrhunski, a ni imel glave, ki bi mu omogočala večletno garanje in življenje z bolečinami.

Vrhunski. Meni tako primejo, da sem čisto drug človek, ko na primer vzamem naklofen. Zato sem trdil, da bi jih morali prepovedati, so kot droga. Pod vplivom tablet je tako enostavno telovaditi, zato sem jih redno jemal. Priznam, da sem bil že kar malce zasvojen. Zadnje leto in pol tablet nisem več jemal, cena telovadenja kljub poškodbi bi bila previsoka. Ko hčerke nisem mogel več položiti v posteljo, sem videl, da pretiravam in da si s tabletami ne smem prikrivati dejanskega stanja.

Da mi tudi tablete ne bi pomagale, se mi je zgodilo lani spomladi, ko zaradi poškodbe nisem mogel skočiti na bradljo, čeprav sem bil na maksimalnem odmerku tablet. Tedaj sem vedel, da gimnastika ni več zame. Potem se mi je stanje sicer izboljšalo in sem zadnje leto v gimnastiki znova užival, bil tudi v vrhunski formi do prejšnjega meseca, ko me je znova odrezalo in sem uvidel, da sem zamudil vlak. Spoznal sem, da če se mi sedaj ni uspelo pripraviti na svetovno prvenstvo, se mi bo prihodnje leto še toliko težje.

Seveda mi je danes lažje ostati doma, sploh zato, ker se zadnje čase ne bojim več, kako preživeti družino. Smo skromni. Vedno se pohecam, da bom tistih nekaj stotakov, ki jih potrebujemo za življenje, vedno zaslužil. Imam notranji mir. Z otročki se seveda obogati življenje, po koncu kariere tako v sebi nimam praznine, sem obogaten.

Verjetno je nekaj na tem. Bilo mi je težje trenirati, saj sem bil zaradi družinskih obveznosti bolj utrujen. Po eni strani ti otroci dajo zagon in polnijo baterije, po drugi pa si fizično bolj utrujen. Vsaj jaz sem bil. Toda za hitrejši zaton moje kariere jih nikoli ne bom krivil. To, da te otroček zjutraj zbudi, pretehta vsako leto gimnastike.

Pri vzgoji aktivno sodelujem, pravljice pa berem z občutkom, nič ne hitim, otročki kar srkajo vase, kar slišijo. Po drugi strani se zna zgoditi, da sta dekleti slabe volje in me v pol ure tako izmozgata, da se lahko samo uležem in gledam v zrak. Vedno znova si, ko razmišljam o družini, izvabim nasmešek na obraz ter sem notranje vesel in miren.

Z leti sem postajal ekološko ozaveščen, se izobraževal na tem področju. Od tistega trenutka naprej, ko sem vedel, da bom šel na svoje, sem se seznanjal z rešitvami, kako ne onesnaževati okolja. Po letih seminarjev in predavanj sem na sejmu Dom naletel na Marka Lukiča, s katerim sva se takoj ujela. Pri Lumarju kar niso mogli verjeti, da si kot športnik želim graditi natanko takšno hišo, kot jih oni izdelujejo. Sodelovanje je bilo bogato, sem še vedno promotor tovrstne gradnje, to počnem z dušo in v tem se mogoče vidim tudi v prihodnosti.

Zadnja leta so bili računi na zimo od 20 do 30 evrov. Prvo leto, ko je bila zima malce bolj kruta, pa je bila poraba 60 evrov. Takrat sem bil ves paničen, kako je to mogoče, naslednja leta pa se je pokazalo, da dela hiška natanko tako, kot smo jo projektirali, kar za klasične hiše pogosto ne velja.

Sheme so takšne, da ekonomsko in ekološko ni upravičeno, da bi sam porabljal to energijo, saj bi moral imeti velike akumulatorje v kleti, ki bi hranili energijo za tiste dni, ko jo potrebujemo. V mojem primeru je tako, da vsako kilovatno uro, ki jo proizvedem, pošljem v omrežje, kjer je na voljo vsem porabnikom.

Nikakor. Ne maram bazenov na vrtu. Zaradi mene jih lahko zgradijo vsi moji kolegi in se potem obiskujemo, da bi se sam ukvarjal s tisto vodo, pa mi ni blizu.

Seveda, sam glede prijaznosti do okolja počnem bistveno več. Z vsako akcijo, vsakim dejanjem, vsakim nakupom in potjo na tekmovanje sem vedel, da ne počnemo nečesa trajnostno. Nisem sicer eko terorist, da bi drugim nalagal, kako morajo živeti, ali pa da bi sam odšel v gozd in živel samo od gozdnih plodov. Sem pa pristaš tega, da ugasnem luč, če gori po nepotrebnem, ali znižam temperaturo prostora, če je prevroče. Na ta način bi rad vplival na druge, da bi se zgledovali po meni.

Zaenkrat z zanimanjem ugotavljam, da se mi je sicer sprostilo nekaj ur na račun treningov, a sem še vedno polno zaposlen in nimam časa za počitek. Upam, da se bom kmalu lahko spočil. Rad bi bil čim več časa z družino, nimam pa še tistega miru, da bi ostal doma in samo poležaval.

Potrebujem. Vedno sem si želel, da bi imel leto ali dve miru, ko ležim doma, gledam televizijo in pijem kavice.

Sem. Je pa realnost taka, da mi ne uspeva. Mojca ima klub za ritmično gimnastiko, saj si je vedno želela prenašati svoje znanje na naslednje generacije, in v tem kontekstu imam kar nekaj dela. Klub je tako rastoč in uspešen, da naju polno zaposluje. Prej sem imel štiri velike stvari: gimnastiko, družino, šolo in pa klub. Po slovesu od gimnastike so mi ostale tri stvari, kar pa je še vedno preveč. Že želja po dokončanju študija me bo polno zaposlila in se že vidim, kako bom ponoči bedel ob knjigah.

Seveda je breme, morda nekoliko manjše, ker sem ga raztegnil na dolgih dvajset let. Manjkata mi le še manjša seminarska in pa diplomska naloga, ki pa jo lahko razvijem iz seminarske. Potrebujem tri mesece miru.

Sem popolnoma miren, saj je partnerstvo z leti preraslo v prijateljstvo. Ni mi treba potrkati na nobena vrata. Gospod Mermal me je takoj kontaktiral, ko je izvedel za novico o koncu moje kariere, in razložil, da bomo skupaj našli poti za naprej. Verjamem, da je v podjetju BTC takšen kolektiv, da bi z njimi užival v delu.

Ne bojim. Tveganja, ki jih razumem in poznam, so mi blizu. Je pa res, da vseh tveganj ne poznamo, in so zato bolj strašljiva. Sam kapitalska tveganja obvladam, me navdušujejo in veselijo. Uživam v opazovanju dogajanja na borzi, ko cene delnic padajo in lahko spremljam psihologijo množic.

To je široka tema. Nekdo želi oplemeniti sredstva za nakup hiše čez tri leta, nekdo drug si želi nekaj več denarja čez trideset let, ko bo šel v pokoj. Portfelja sta si povsem različna. Mora biti pa struktura portfelja takšna, da z najmanjšim tveganjem doseže svoj cilj. Če ne delaš napak, je možnost, da gre kaj narobe, majhna.

Ne še, pomagam predvsem sorodnikom in prijateljem, da bi pomagal ostalim ljudem, pa še nimam časa. Se pa za vse tiste, za katere mi ni vseeno, resnično potrudim in jih izobražujem. Ljudje so navdušeni nad mojo strategijo.

Večino prihrankov sem v tistih letih, ko so bile delnice najcenejše, porabil za gradnjo hiše. Ko so med letoma 2007 in 2009 delnice strmoglavile, sem se počutil kot lačen človek, ki bi rad šel v restavracijo, a so vrata zaklenjena. Tedaj bi užival, če bi lahko namenil več sredstev za naložbe.

Nikakor ne. Nikoli ne tvegam toliko, da bi to ogrozilo doseganje mojih finančnih ciljev.

Jokal nisem samo takrat. Ko me danes sprašujete, kako se po koncu kariere počutim, mi gre doma, ko odprem telovadno torbo in vidim rekvizite, na jok. Solze so tekle tudi, ko sem prebiral številna sms-sporočila ob mojem slovesu.

Nisem. Seveda je bil psihični pritisk velik. Za nas telovadce so olimpijske igre težko dosegljive. Moj kolega Aljaž Pegan se na primer nikoli ni uvrstil nanje. Olimpijske igre so glede pritiska zahtevne, glede konkurence pa precej manj od svetovnega prvenstva. Leta 2000 se mi moja vaja ni zdela tako težka kot leta kasneje, tudi na treningu sem naredil najboljšo vajo v življenju. Na srečo smo jo posneli in me bo razveseljevala še leta.

O nepredvidljivosti sem vedel že prej. Bil sem prepričan vase in samozavesten, v tistih letih sem bil mogoče še več kot samo samozavesten. To so mi kasneje tudi očitali. Prizemljilo me je, toda hitro sem se pobral in bil še istega leta zmagovalec zadnje tekme svetovnega pokala, čeprav sem bil pol slabše pripravljen in sem imel velike težave pred odhodom.

Na olimpijskih igrah se je statistika poigrala z mano in slovensko gimnastiko. Če bi bila pravila normalna, bi Aljaž Pegan, Sašo Bertoncelj in jaz gotovo zbrali deset olimpijskih nastopov in tudi kakšno kolajno. V trenutnih razmerah pa me prav nič ne čudi, da je bila slovenska gimnastika na igrah neuspešna. Pogoji so za nas prezahtevni.

Moral bom delati še naprej, kar pa se mi sploh ne zdi problem. Sposoben sem marsičesa in ostajam vitalen. V Sloveniji se samo od gimnastike ne da toliko zaslužiti, da bi se po koncu kariere lahko upokojil. Sem pa nabral veliko človeškega kapitala, ki ga bom v življenju gotovo znal izkoristiti.

Bilo mi je lažje, bilo pa je tudi obratno, tudi sam sem njej pomagal. Razumevanje in podpora partnerja sta zelo pomembna. Osebno čutim potrebo, da ostanem v gimnastiki, delam vaje za moč in elemente do poznih zrelih let. Prav rad bom ljudem sporočal, koliko »špičakov« bom sposoben narediti čez pet let. Ko bom starček, me boste znova obiskali in se mi čudili.

S kavo se dan začne, a mi je ne skuha ona, saj je v tem trenutku še bolj obremenjena od mene. Tako da se jaz kakšnih deset minut prej zvalim iz postelje in pripravim črni čaj z medom, ki jo čaka, preden začne svoj dan. Sedaj sem jaz v večjo podporo družini, pred leti pa je bila glava družine ona.

Nisem spil tri pred treningom, temveč tri na dan. Vsaka naslednja pa je že lahko problem, da bi moral na stranišče bruhat. Zasvojen sem z okusom kave, odlično vpliva name, me zadane in se super počutim. Pogosto sicer čutim, da pretiravam in bi moral zmanjšati dozo. Če bom videl, da je šla stvar predaleč, bom pač spil kavo manj. To je moja razvada, ki pa si jo privoščim.

Sem presrečen, da država skrbi za socialno varnost vrhunskih športnikov. Pri policiji sem od leta 1998, lahko sem v miru treniral in tekmoval, ni se mi bilo treba ukvarjati s financami. Nisem imel dodatnih skrbi.

Navdušen sem nad policijo. Otrokom sem govoril, da so policisti frajerji. Ta promotorska vloga mi je bila blizu. Na začetku mi je bilo smešno, ko sem se oblekel v policijsko uniformo, kasneje pa mi je postala moja najlepša obleka. Bil sem vesel, da mi ni treba razmišljati, kaj bom pa danes oblekel. Je pa uniforma že malce ponucana, stara je sedemnajst let. Je odslužila svoje. Veseli me tudi, da obstaja dogovor, po katerem športnik službe ne izgubi takoj, ko zaključi športno pot.

Mislim, da sem vendarle vozil v mejah normale, na hitrejših odsekih pa nisem ogrožal nikogar, le sebe.

Priznam, saj sem kdaj vozil tudi prehitro, toda moj namen ni bil nikoli ogrožanje prometnih udeležencev. Če bi čutil potrebo, da se znorim, bi to počel na kakšnem dirkališču. Da ne bi imel orožja v rokah.

Z mojim mercedesom, ki sem ga dobil leta 2007, po naslovu svetovnega prvaka kot darilo pokrovitelja, beležim povprečno porabo okoli 3,6 litra. Gre za nežne vožnje v zavetrju, seveda z ustrezno varnostno razdaljo. Porsche danes ni več na seznamu mojih želja. Nisem pa jezen na voznike, ki divjajo mimo mene in povprečno porabijo 15 litrov goriva. Dovolj mi je zavedanje, da sem v prid okolja sam naredil veliko, hočem pa biti zgled tudi drugim. Želel bi si majhen avto, gnan na elektriko, s katerim bi se vozil resnično varčno in okolju prijazno, brez smrdljivih izpušnih plinov.

Bolj razumski. Mojca se ne more načuditi, kako sem lahko končal kariero. Seveda pa odločitev, ki sem jo sprejel pred dobrim tednom, počasi prihaja za mano. Sem in tja potočim kakšno solzo, toda stvar je dozorela, težave s hrbtom so odločitev samo pospešile. Sem pa zadnje mesece dobro vedel, da je vsak trening, vsaka tekma lahko tudi zadnja. Imel sem dovolj časa, da sem se na slovo pripravil v glavi.

Ne vidim se v politiki.

Zvečer, ko gledam televizijo, so mi politična dogajanja največja sprostitev, a si ne želim postati del politike. Nastopi politikov me ne živcirajo, samo sproščajo.

Kar se dvorane tiče, smo presrečni, da smo projekt speljali ter znali unovčiti gimnastične uspehe in znanje ljudi na zvezi. Naleteli smo tudi na posluh mestnih oblasti, kjer so zadnja leta vložili ogromno energije, da je gimnastika dobila center, kot si ga zasluži. Projekt smo ponovno zagnali leta 2005, saj si dvorane želimo že petdeset let. Leta 2005 sem dejal, da si želim, da bi svoja zadnja leta odtelovadil prav v tej dvorani. Vztrajal sem in ob moji upokojitvi bomo dobili dvorano. Poslanstvo sem odlično opravil in vlekel voz do konca. Sedaj lahko mirno odidem.

Želim si biti čim več v telovadnici. Verjetno mi to vsak dan ne bo uspelo. Me pa veseli, da gredo tudi moji otroci radi z mano v telovadnico, tako da ne bo ovir, da ne bi tam visel ure in ure, si polnil baterij in tudi sam malce pomigal.

O tem raje ne razmišljam. Kot sem že rekel, imam pri sebi še vedno gimnastično torbo z vsemi rekviziti. Seveda bom pogrešal ta način življenja, kot na primer pogrešam svojo mladost, ko vidim otroke, kako se brezskrbno igrajo. Tudi sam sem se imel v gimnastiki lepo, brezskrbno. Ker gimnastiko obvladam in me veseli, jo bom seveda pogrešal. V ničemer drugem ne bom v življenju tako uspešen. In tudi nič me ne bo več tako veselilo. Zaradi otrok pa ne čutim skrbi, v življenju imam vse, kar potrebujem. Najpomembnejše stvari so poceni, včasih tudi zastonj – igra z otroki ali pivo s prijatelji.

To so pa izzivi, ki držijo aktivne tudi rekreativne športnike. Bom lahko ohranil svojo postavo, da bo še vedno mišičasta? To bo gotovo svojevrsten izziv. Želim si ohraniti telesno in mentalno vitalnost, vsaj dokler me otroci potrebujejo.

Ne morem reči, da je prioriteta. Da pa v zmagah nisem znal uživati, sem ugotovil šele kasneje, tako da tega ne jemljem kot svojo krivdo, je čisto normalen fenomen. Seveda pa sem kasneje, po vseh vzponih in padcih, ko nisem bil več sposoben serijsko zmagovati, videl, kako zahtevno delo sem opravil, a ga nisem znal ceniti. Sedaj lahko ta sporočila predajam naprej. Če nečesa ne doživiš, je to težko deliti. Težko na primer devici razložiš nekaj le z besedami.