»Križ me boli že od prvega tedna dela v bolnišnici,« pripoveduje diplomirana medicinska sestra, ki že več kot 35 let dela v eni od slovenskih bolnišnic. »Ko sem začela delati, se ni toliko govorilo o pravilnem dvigovanju.« Bolečine v križu spadajo med najpogostejše poklicne bolezni sodobnega časa, zaposleni v zdravstveni negi pa sodijo med najbolj ogrožene skupine tudi v Sloveniji, opozarja prva reprezentativna raziskava o tem, ki so jo opravile dr. Brigita Skela Savič, dr. Katja Pesjak in dr. Simona Hvalič Touzery s Fakultete za zdravstvo Jesenice. »O bolečinah v križu poroča 85,9 odstotka zaposlenih v zdravstveni negi,« opozarjajo raziskovalke, ki so o tem povprašale več kot 1700 zaposlenih v 16 bolnišnicah.
Posledice tovrstne bolečine pri zdravstvenem osebju so alarmantne. Zaradi bolečine v križu je v zadnjem letu 39,2 odstotka anketirancev zmanjšalo delovno aktivnost tako doma kot na delovnem mestu, 51,8 odstotka pa je zmanjšalo telesno aktivnost, na primer gibanje in ukvarjanje s športom.
Protibolečinska zdravila kot zatočišče
»Kadar me zelo boli v križu in se zaradi tega težje gibljem, vzamem tablete proti bolečini,« pravi naša sogovornica. Jeseniška raziskava je pokazala, da se k protibolečinskim zdravilom občasno zateče kar 87 odstotkov vprašanih, 39,1 odstotka pa redno jemlje zdravila za lajšanje bolečine v križu. A takšen način reševanja težav ni pravi. »Samo zdrav delavec lahko dobro dela. Če ga spremlja kronična bolečina, je to težko,« opozarja dr. Nataša Dernovšček Hafner, univ. dipl. psihologinja s Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa v ljubljanskem kliničnem centru. Tega se zdravstveni delavci zavedajo. »Če te boli v križu, nisi stoodstoten. Počutiš se kot breme,« pravi namestnica pomočnice direktorja za zdravstveno in babiško nego ter oskrbo v slovenjgraški bolnišnici Marijana Plaznik.
V slovenskih bolnišnicah se tovrstnih težav lotevajo na dva načina. S preventivo – za zaposlene pripravljajo predavanja in delavnice, na katerih se naučijo denimo pravilnega dvigovanja težjih bremen, pa tudi z urejanjem delovnega okolja, saj so bolnišnice vse bolje opremljene s pripomočki za dvigovanje bremen. »Vse manj imamo zastarelih bolniških postelj in vse več je takšnih, ki se jim vzglavja dvigujejo s pomočjo električnih stikal ali hidravličnih sistemov,« opisuje Plaznikova. Podobno navajajo tudi v celjski bolnišnici, kjer imajo okoli 60 odstotkov takšnih postelj, v nekaj letih pa bi radi zamenjali vse. »Vendar se pri uporabi zaplete. Po eni strani jih zaposleni niso najbolj vajeni, po drugi pa nekateri pripomočki zahtevajo sodelovanje več zaposlenih. Prelagalna deska, ki je v pomoč pri premikanju bolnikov, je namenjena uporabi v paru. To pa za zaposlene pogosto pomeni izgubo časa ob že tako prepolnem delovniku,« opozarja Plaznikova.
Razkorak med teorijo in prakso
Tudi v kliničnem centru zaposleni v zdravstveni negi po opažanju Dernovšček-Hafnerjeve, glede na rezultate znanja iz ergonomije, ki so ga preverjali konec maja na 2. dnevu za zdravje v UKC Ljubljana, posvečenem ergonomiji, dobro obvladajo področje ergonomije in zdravja pri delu. V teoriji obvladajo na primer delo v nevtralnem položaju, delo na primerni višini, pravilno dvigovanje in premeščanje bremen… »Vendar menim, da je razkorak med poznavanjem teorije in njihovim vedenjem v praksi pri vsakodnevnem delu velik. Če so pripomočki za lažje dvigovanje in premeščanje pacientov na oddelku na voljo, žal še ne pomeni, da jih zaposleni v zdravstveni negi tudi uporabljajo,« opaža.
Tega se v bolnišnicah zavedajo in ob tem opozarjajo na kadrovsko stisko ter neustrezne normative. »Trudimo se, da bi zaposleni v zdravstveni negi ponoči delali na oddelkih v paru, enako si prizadevamo za sprejeme, pri katerih je na primer treba bolnika dvigniti z invalidskega vozička na posteljo,« prizadevanja novogoriške bolnišnice opisuje Klara Bavčar, pomočnica direktorice za področje zdravstvene nege. »Smo pa še zelo daleč od skandinavskih držav, kjer si med delovnikom zaposleni pod vodstvom fizioterapevta vzamejo pet minut za zdravje in dejavnost,« opisuje dobro prakso iz tujine. Dernovšček-Hafnerjeva pa končuje: »Ključno za preprečevanje slabšanja zdravja pri delu in večanje možnosti za boljše zdravje in dobro počutje zaposlenih je izvajanje programov promocije zdravja pri delu, pri katerem gre za skupna prizadevanja delodajalcev, delavcev in družbe. Dokazano je, da se vsak evro, vložen v zdravje ljudi, tudi do desetkratno povrne.«
