Bolečina se je včasih sprehodila vse od ramena do kolena pa tudi odmaknjenega gležnja ni izpustila. Vedno bolj sem postajala ujetnica strahu pred bolečino in svoje življenje močno podredila fizični bolečini. Spomladi, ko sem bila že resnično utrujena in polna neizražene energije ter želje po športu, mi je kolegica bolj za šalo kot zares namignila, naj preberem knjigo profesorja klinične rehabilitacijske medicine na Medicinski fakulteti Univerze v New Yorku in zdravnika na Inštitutu rehabilitacijske medicine Howard A. Rask v New Yorku dr. Johna Sarna z naslovom Ozdravimo bolečine hrbta. Avtor na začetku v njej zapiše: »Pri večini žrtev zloglasne bolečine v hrbtu prav čustvene napetosti vodijo v fizikalne procese, katerih posledice sem poimenoval tenzijsko-mišični sindom – TMS. Bolečina se lahko pojavi večkrat v nekaj letih, pri nekaterih ljudeh pa postane tudi kronična. Bolečina in strah pred bolečino ostro omejita fizične aktivnosti. Ob dolgoletnem delu s TMS-jem sem spoznal, da ima človeško bitje veliko zmogljivost za samozdravljenje, toda ta moč mora biti prepoznana in neomejevana. Kot sam vidim, je to najboljša medicina: sprostitev potenciala znotraj posameznika za zdravljenje samega sebe.«

Dr. Sarno na poti medicinskega odkrivanja povezave med umom in telesom ter neverjetno močjo, ki jo imajo na telo, zatrta čustva, predvsem bes, napiše kar nekaj zanimivih knjig in za svoje varovance izvede vrsto predavanj, ki služijo kot del rehabilitacije. Gre za zdravljenje brez posebnih vaj za hrbtenico, terapij ali operacij. Na prvi strani svoje knjige svetuje svojim pacientom, ki imajo TMS, da nadaljujejo telesno aktivnost, naj se pogovarjajo s svojim umom in mu ukažejo, da tega ne bodo več prenašali, in naj prenehajo vaje za hrbtenico, ker mogoče prav te ovirajo ozdravitev. Ob tem pa odsvetuje potlačitev jeze ali drugih čustev, saj lahko prav to povzroči bolečino v hrbtenici, naj ne podležejo misli, da smo se poškodovali, ker tudi psihični dejavniki lahko povečujejo bolečino v hrbtu in naj se ne bojijo bolečine v hrbtenici, saj imajo v sebi moč, da jo premagajo. Dr. John Sarno na tisočih primerih poteka bolezni pri svojih pacientih prikaže, zakaj in kako napetost ter neizražena čustva, posebej strah in jeza, povzročajo kronične bolečine v hrbtu ter kako sta pozornost in razumevanje prva nujna koraka za njihovo odpravo.

Število TMS-ja naglo narašča
Avtor knjige opaža, da se pojav TMS-ja v zadnjih desetletjih množi in da postaja TMS v ZDA najpogostejši vzrok odsotnosti z dela. Sprašuje se, ali je mogoče, da je po nekaj milijonih letih evolucije naša hrbtenica naenkrat postala neprimerna? In zakaj je toliko ljudi nagnjenih k poškodbam hrbtenice? Ter ne nazadnje, zakaj se je medicina izkazala kot nemočna v preprečevanju epidemije? Opaža, da so zdravniki in medicinski raziskovalci podvrženi slabostim, predsodkom, da morajo biti pogoste bolečine gotovo rezultat nepravilne zgradbe hrbtenice ali pa kemijsko ali mehansko izzvanih pomanjkljivosti mišic. Naslednji predsodek, ki ga izpostavi in ga zastopa konvencionalna medicina, je enako pomemben, in sicer da čustva ne povzročajo pomembnejših fizioloških sprememb. In prav izkušnja s TMS-jem se po besedah avtorja zoperstavlja obema predsodkoma. »Ta bolezenska motnja je benigna (čeravno boleča) fiziološka sprememba mehkega tkiva in ne hrbtenice, povzročajo pa jo čustveni procesi,« zapiše dr. John Sarno.

Frustracija motivacija za odkritje
Z resnostjo TMS-ja se je dr. Sarno prvič srečal že leta 1965, ko se je pridružil osebju Inštituta za rehabilitacijsko medicino Howarda A. Ruska na Univerzitetnem kliničnem centru v New Yorku. »Takrat sem se prvič srečal z velikim številom pacientov, ki so imeli bolečine v vratu, ramenih in v zadnjici. Konvencionalna medicina me je naučila, da so vzroki za te bolečine večinoma različne strukturalne nepravilnosti hrbtenice, najpogosteje artritis in spremembe medvretenčnih ploščic ali nedefinirana skupina mišičnih stanj, povezanih s slabo držo, pomanjkljivim gibanjem, s prenaprezanjem in podobnim. Bolečine v hrbtu ali rokah so pripisovali stisnjenemu živcu, toda sploh ni bilo jasno, kako te nepravilnosti izzovejo bolečine. Zdravljenje je vključevalo injekcije, globinsko gretje s pomočjo ultrazvoka, masažo in telesne vaje. Nihče ni bil gotov, kaj naj bi se na ta način doseglo. Zdelo pa se je, da v nekaterih primerih to zdravljenje pomaga,« o svojih začetkih zapiše Sarno in doda: »Izkušnja z zdravljenjem teh pacientov je bila frustrirajoča in deprimirajoča. Nikoli nismo mogli predvideti izida. Nadalje me je vznemirjalo spoznanje, da vrsta bolečine in izvidi fizičnih pregledov pogosto niso bili povezani s predvidenim vzrokom bolečin. Na primer bolečino na mestih, ki niso imela nobene zveze s kostmi tega dela hrbtenice. Ali pa, ko je oseba z hernijo diska v križu na levi strani bolečine čutila v desni nogi.«

Razvoj diagnoze
Skupaj z dvomom o točnosti konvencionalnih diagnoz je vzniknilo spoznanje, da je bilo boleče tkivo prvenstveno mišično tkivo, predvsem mišice vratu, ramen, hrbta in zadnjice. Še pomembnejši podatek pa je bilo dejstvo, da je kar 88 odstotkov pregledanih ljudi že prej čutilo spremembe in bolezenske motnje, kot so: migrenski ali tenzijski glavobol, zgaga, hiatalna hernija, rana na želodcu, kolitis, krči debelega črevesja, sindrom vzdraženega črevesja, seneni nahod, astma, ekcemi in veliko drugih bolezenskih motenj, za katere se je močno domnevalo, da so povezane z napetostjo. Tako se je ponujala logična hipoteza, da je bolezensko stanje mišic izzvano tudi z napetostjo.

Ali TMS sodi v holistično medicino?
Avtor poudari, da knjiga ne opisuje »novega pristopa« k zdravljenju bolečin v hrbtenici, ampak postavlja TMS kot novo diagnozo, ki jo nato primerno obravnavamo in ne mečemo v isti koš z drugimi boleznimi hrbtenice. O holističnem pristopu zdravljenja pa Sarno zapiše: »Na žalost je to, kar je znano kot holistična medicina, mešanica znanosti, psevdoznanosti in folklore. Vse, kar je zunaj uradne medicine, se lahko sprejme kot holistično, celostno, toda naj poudarim: glavna ideja holistične medicine je stališče, da je treba človeka obravnavati celostno. To je mogoče ideja, ki jo medicina žal še prepogosto zanemarja. Ne smemo pa si dovoliti razmišljati, da vse, kar se zoperstavlja medicinskim konvencijam, razumemo kot holistično«; doda še: »Upam, da je TMS primer dobre medicine – točne diagnoze in učinkovitega zdravljenja ter dobre znanosti – ugotovitve, utemeljene na opazovanju, podkrepljene z izkušnjami. Vsi zdravniki bi morali prakticirati holistično medicino v smislu prepoznavanja interakcije med umom in telesom. Izpuščanje čustvene dimenzije iz proučevanja zdravja in bolezni je nezadostna medicina in nezadostna znanost.«

Ravnanje s pacienti s TMS
Avtor knjige poudari, da knjiga ne more in ne sme nadomestiti diagnostike. Ta naj bo vedno prepuščena zdravniku. »Menim, da je neetično in nemoralno predstavljati se kot zdravnik prek knjige. Znake je treba vedno temeljito preiskati, da bi se izključile mogoče resne zdravstvene težave, kot so: rak, tumor, bolezni kosti in veliko drugih. Če človek kjer koli čuti stalno bolečino, mora nujno obiskati zdravnika, ki bo opravil potrebne preglede in ustrezne preiskave.« Ob tem pa doda tudi, da ne more mimo dejstva, da je veliko posameznikov z že izdelanimi diagnozami, ki niso povsem pojasnile izvira bolečine, ob branju njegove knjige poročalo o izboljšanju. »To potrjuje idejo, da sta prepoznavanje bolezenskih znakov in znanje o njih ključna terapijska dejavnika,« o pomenu zavedanja pove dr. Sarno.

Kje vse se manifestira TMS
Lahko ga začutimo v mišičnem in živčnem tkivu, tetivah in v ligamentih. Najpogosteje, kar nas pri ugotavljanju vzrokov zavede, je začetek bolečine, ki jo pogosto povežemo s poškodbami, z degenerativnimi procesi, s podedovanimi abnormalnostmi ali s pomanjkanjem moči in gibljivosti mišic. Enim se zgodi akutni napad bolečine, drugim se razvije bolečina počasi, a avtor poudari, da je v primeru TMS-ja fizična nezgoda le sprožilo, in sicer ne glede na to, kako je bila dramatična. »Odgovor je treba iskati v čustvenem stanju človeka. Včasih je vzrok očiten. Finančna in zdravstvena kriza ali nekaj, kar človek šteje za srečen dogodek, npr. poroka ali rojstvo otroka. Moji pacienti so bili tudi profesionalni športniki, katerim se je bolečina začela med tekmovanji. Seveda so domnevali, da so se poškodovali, ko so dojeli, da imajo TMS, so sprejeli, da so se ustrašili. Bolečina je nato z ozaveščanjem popustila,« o pomenu ozaveščanja zapiše dr. Sarno.

Psihologija TMS-ja
Prav potlačena čustva, predvsem tista z negativno konotacijo, so osnovni vzrok za razvoj TMS-ja, ki pa se ne odraža le v boleči hrbtenici, ampak lahko prizadene zelo različne dele telesa. »Bolečine v vratu, ramenih in v hrbtu niso vedno mehanični problemi, ki se zdravijo z mehaničnimi sredstvi. Povezane so lahko s čustvenimi občutki, z osebnostjo in usodo. Tradicionalna medicinska diagnoza se osredinja le na stroj – telo, medtem ko se resnični problem nanaša na tisto, kar ta stroj poganja, na um,« zapiše Sarno. Fizične bolečine, ki so tako značilne za TMS, ne povzročajo strukturalne nepravilnosti ali mišične slabosti, ampak psihološki dejavniki. Pri svojem delu z veliko pacienti pogosto opazi, da so ljudje, ki se jim pojavlja TMS, napeti in pod nenehnim stresom, ob tem pa imajo nizko samospoštovanje, so polni občutij tesnobe in jeze, ki je pogosto tudi nezavedna, so lahko sočasno pretirano osredinjeni nase in pogosto potlačijo svoja čustva.

Odprava TMS-ja
Ko sem z veliko težavo poskusila odmisliti, da sta vzroka za mojo bolečo hrbtenico ukleščen živec in slabo mišičevje, sem se resno vprašala, kako naprej. Ali moram povsem spremeniti svojo osebnost, se prenehati sekirati za druge, kako naj odpravim stres, saj postaja naš stalni spremljevalec? Kako naj se čez noč odprem in začnem jasno izražati čustva, ko pa sem bila naučena drugače? Na to avtor odgovori: »Mati narava je skrajno ljubezniva, saj za rešitev v večini primerov ne zahteva nikakršne globlje transformacije. Le nekateri pacienti morajo skozi psihoterapijo, da bi ozdraveli, toda ti predstavljajo manj kot 5 odstotkov pacientov. Preostalim bo bolje že samo, ko bodo izvedeli vse o TMS-ju in spremenili mnenje o svojem bolečem hrbtu. Ali zveni preprosto? Je in ni.«

Metode zdravljenja
Zdravljenje temelji na eni strani na znanju in jasni podobi narave bolezenske motnje ter sposobnosti delovanja skladno s tem znanjem in posledično s spremembo delovanja uma. Razviti moramo navado psihološkega razmišljanja in ne le fizičnega. To pomeni, da ko nas stisne v križu, najprej pomislimo na to, kako se počutimo, kaj nas obremenjuje, ali nismo mogoče na koga jezni in ali nas ni strah. Šele ozaveščanje teh čustev in njihovo brezpogojno sprejemanje nas bosta vodila iz začaranega kroga iluzije o fizični bolečini.« Veliko pacientom svetujem, da se pogovarjajo s svojim umom. In veliko jih je doseglo na ta način odlične rezultate,« razloži dr. Sarno. V mojem primeru je bilo to videti tako, da ko se mi je pojavila znana bolečina v kolku, ki me je dolga leta hromila in plašila, sem jo prijazno opomnila, da nima tam kaj iskati in da sem v resnici zelo žalostna. Jok, ki je sledil, je bolečino odplaknil. Dr. Sarno svetuje tudi, da nadaljujemo fizične aktivnosti in takoj po akutnem napadu, ko bolečina dovolj popusti, nadaljujemo vse aktivnosti, tudi najzahtevnejše. Tako bomo umu dokazali, da ne gre za fizično, ampak čustveno bolečino. A to pomeni tudi boj s strahovi pred gibanjem, ki so v osnovi strahovi pred življenjem. Torej strah pred strahom, ki obudi tako neugodno bolečino. Ob tem svetuje še popolno opustitev vseh oblik fizikalnega zdravljenja. »Pacienti so po večini zaprepadeni in šokirani, ko jim svetujem, naj prenehajo telesne vaje in raztezanje, ker so se naučili, da morajo to početi zaradi svojega hrbta. Vendar to morajo narediti, da bi se lahko v umu vzpostavilo tisto, kar je res pomembno. Telovaditi za dobro zdravje pa je nekaj povsem drugega. Takšno aktivnost vsekakor zelo spodbujam.« Ravno sprememba v razumevanju svoje bolečine je nujna stopnička na poti k njeni odpravi. Razumeti, da je TMS odziv telesa na potlačena čustva in nekakšen nadomestek za psihološko bolečino, soočanje z nezavednim in upravljanje zavednega in z informacijami napolnjenega uma, se zdi kar zahtevna naloga. Prav zato je po besedah avtorja zdravljenje na prvi pogled preprosto, a sočasno predstavlja korenit boj s svojim umom.

Tjaši Artnik Knibbe