Včerajšnje popoldne in večer sta bila v središču Ljubljane pri Novem trgu v znamenju akrobatov, ki so obiskovalce popeljali v svet Alice v čudežni deželi oziroma Alice v vodni deželi, kakor so poimenovali predstavo. Na gladini Ljubljanice je čez 50 nastopajočih pričaralo spektakel, na katerem ni manjkalo raznih skokov, premetov in drugih akrobatskih spretnosti.
Alica je skočila z ruske gugalnice
Vloga Alice je pripadla Pii Ban, ki je z različnimi točkami povezovala celotno zgodbo. Ob spremljavi glasbe, ki je obiskovalce popeljala v pravljični svet, je izvajala akrobacije na veliki in mali prožni ponjavi, eden najatraktivnejših delov predstave pa je bil, ko se je povzpela na ogromno rusko gugalnico, s katere je čez deset metrov visoko skočila v Ljubljanico. »Predstava je ravno toliko nevarna, kot če bi jo uprizorila na kopnem. Vedno moraš vedeti, kaj delaš in ne smeš pretiravati,« je dejala, ko se je še pripravljala na nastop. Sodelovala je že v več predstavah, ta pa je bila največja doslej.
Pomembno vlogo sta imeli tudi Dana Auguštin in Ana Lekše. Zaradi njunega nastopa so ob Ljubljanico pripeljali žerjav. Nanj so navezali svilo, na katero sta se zavihteli in približno dvanajst metrov nad rečno gladino izvedli akrobatski ples. To je v Sloveniji manj razširjena športno-umetniška disciplina. Prav veliko prostorov, kjer bi bilo možno trenirati, ni (vadita v Cirkusarni v Rogu in v športnem društvu Stena na Parmovi ulici), medtem ko se je je v tujini mogoče učiti na fakulteti.
Dana Auguštin se je veščin naučila v Franciji, kjer je imela možnost vaditi v cirkuških šotorih na podobni višini, kot je včeraj nastopala. Pridobila je naziv diplomirane cirkuške umetnice. »Vodi me ljubezen do gibanja, všeč mi je igra z ravnotežjem, prenos teže, pri tem je pomembna koncentracija,« je dejala nekdanja plezalka, medtem ko ji je partnerica s svile prikimavala. Tudi ona je vrsto let plezala in plesala, na svili pa je združila šport in umetnost. »Jaz nisem študirala v Franciji, a se želim izobraževati v tujini. Izobražujem se pri Branku Potočanu, ki se je fizičnega teatra učil v Belgiji.«
Cilj je povezati akrobatske skupine
Včerajšnji dogodek je bil priložnost, da so se širšemu krogu ljudi predstavile skupine, ki sicer delujejo vsaka zase. To je bila ideja, iz katere je izhajal Tomaž Kranjec iz vrst organizatorja Športnega društva Sokol Bežigrad, ko je režiral predstavo. »Ker je v Sloveniji veliko cirkuških umetnikov in akrobatsko nadarjenih ljudi, sem si rekel, da bi bilo fino, če bi naredili akrobatski cirkus.« Rečeno, storjeno. Tako je povezal skupine, ki bi tudi v prihodnje še lahko sodelovale. »Tako kot imamo veliko narečij, imamo tudi veliko manjših akrobatskih skupin, ki se premalo povezujejo. Če bi se bolj, bi imeli že veliko takih predstav,« je dejal in dodal, da so vsi nastopili brezplačno.
Zanimivo, da se je odločil za uprizoritev Alice v čudežni deželi, ko pa je z Ljubljanico precej bolj povezan Povodni mož. »Tudi o slovenskih pripovedkah smo razmišljali. Toda potrebovali smo pravljico, v kateri nastopa veliko ljudi. Alica v čudežni deželi je s tega vidika idealna, pa še všeč mi je, ker je nekonvencionalna in je v njej veliko simbolov, ki so mi več – od šahovnice do kart.« In ljudje ob njej občutijo čarobnost. Tudi včeraj, ko so ob soju žarometov spremljali to nenavadno izvedbo, so jo.
