»Zmagal sem v bitki za srebrno kolajno, nisem izgubil zlate. Bil sem močan, avstralska ekipa je naredila vse, le eden je bil močnejši. S Petrom pogosto trenirava skupaj v okolici Monaka. Tudi moja žena in Petrovo dekle sta veliko skupaj. Veselim se zanj, vendar sam to jemljem kot zamujeno veliko priložnost,« je Avstralec Michael Matthews pospremil izgubljeni naslov svetovnega prvaka, ki ga je osvojil karizmatični slovaški kolesar Peter Sagan. V njegovih besedah je največ komplimentov. Vsi tekmeci so mu že v cilju iskreno čestitali. Verjetno največja pozornost in čast, ki lahko doleti zmagovalca. Prav nikogar ni bilo sram, da jih je premagal – Peter Sagan.
Ne gre samo za način, s katerim jih je ugnal. Moč je impresivna. In to z majhno pomočjo reprezentančne ekipe, v kateri sta bila le brat Juraj in Michal Kolar. Ugnal je vse velike, ki so bili na cesti v Richmondu s trikratno premočjo. Gre za način, pristop, ki prav Sagana dela za velikana kolesarstva. V tej sezoni ni kolesarja, ki bi nanizal tako impresiven niz uspehov (več kot 40 uvrstitev med peterico), a ostal brez velikih zmag z izjemo tolažilne na Vuelti. Ni nepomembno, da ga je motorist zbil osmi dan Vuelte na poti do zmage. Zaradi reakcij in jeze ga je celo doletela kazen 250 švicarskih frankov. Ker je bil preveč podrgnjen, je moral naslednji dan odstopiti. Morda je bilo to kot nalašč za svetovno prvenstvo. Bil je spočit in motiviran. »Veliko sem zmagoval ter s tem dolgočasil navijače in kolesarje,« se je Peter Sagan pošalil po veliki zmagi v Richmondu. »Vedno se borim,« poudari. Da, sreča spremlja hrabre, pogumne.
Zgodba o Petru Saganu, čudežnem dečku iz Slovaške, je med slovenskimi mladimi kolesarji krožila že dolgo. Ko je tekmoval na že nekdanji mladinski mednarodni dirki Po Štajerski v okolici Ptuja in Maribora, je sam opravil s konkurenco z eno nogo. Spreten na kolesu je bil že od mladih nog. Ne nazadnje je na cesto prišel iz gorskega kolesarstva. Bil je tudi mladinski svetovni prvak v olimpijskem krosu leta 2008, kar so s ponosom izbrskali tudi slovenski ljubitelji gorskega kolesarstva. Akrobatske vragolije, ki jih počne in s katerimi ne očara zgolj kolesarskih navdušencev, niso del učne ure kolesarstva. Tega se ne da vnaprej zamisliti ali naučiti. Je igra s kolesom. Inspiracija. Ko je v nedeljo v cilju proslavljal zmago in dal dolg poljub ljubljeni Katki, si je na ozkem pločniku takoj dal duška in se zapeljal le po zadnjem obročniku, držeč krmilo le z eno roko. Kako spreten je, si je mogoče ogledati pri spletnem ponudniku video vsebin, kjer njegove mojstrovine dosegajo rekordno število ogledov.
Občinstvo je zaljubljeno vanj. Vse imitacije, ki si jih je v preteklosti privoščil ob zmagah v etapah na francoskem Touru, imajo ozadje pri filmskih junakih. In preobrazb ni bilo malo. Znal se je pošaliti tudi na račun kakšnega tekmeca. Njegove geste povedo več od besed.
V svoji igrivosti in nagajivosti si vedno upa privoščiti več. Kot imitacijo ščipanja hostese na belgijski klasiki, ko je na zmagovalnem odru dajala poljub zmagovalcu Fabianu Cancellari. Ni mu bilo hudo opravičiti se in ji na prihodnji dirki prinesti cvetje. In lastnica razkošnih »balkonov« verjetno ni doživela večjega moškega športnega poklona kot avtogram na prsih, čeprav je pred Sagana v zaljubljenosti molila list papirja. Le kdo drug bi si to lahko privoščil kot Peter Sagan. Njegova letošnja poletna zabava na francoskem Touru je bila skakanje pred kamere v času intervjujev. Nagajivo trepljanje po rami, nagajiva vprašanja, vse z namenom, da je prekinil intervju in zmedel kolesarske kolege. Tega nikoli ni naredil izsiljeno, vedno spontano. To lahko naredi le človek, ki ima instinkt, občutek za zabavo, sproščenost. In nihče mu tega nagajivega duha ne zameri.
Njegova nova »fora«, ki si je v mavrični majici verjetno ne bi upal nihče drug lepo vzgojen. Še posebej navdušen po zmagi kariere, kar osvojitev mavrične majice zagotovo je. Namesto grizljanja zlate kolajne, kar je že pregorela gesta vseh velikih zmagovalcev in preizkuševalcev zlata, je kolajno – ugriznil v celoti. Kot bi jo pojedel. In ob tem, čeprav je že veljal za največjega zvezdnika kolesarstva, upoštevaje njegovo mladost, karizmo, priljubljenost, prepoznavnost, ga slava ni prevzela. Njegova triletnega pogodba pri Olegu Tinkowu v ekipi Tikoff Saxo je vredna deset milijonov evrov in nihče nima boljše. Kljub bogati pogodbi, ki mu jo je poleti šef Tinkow celo malce oporekal, ostaja preprost, dostopen, sproščen. In človeški. Ne nazadnje, le kdo bi že vnaprej, če postane lastnik mavrične majice svetovnega prvaka, svoji srčni izvoljenki Kati napovedal, da bo prve besede po slavju namenil ljudem vsega sveta. Dotaknila se ga je selitev narodov. To je tudi naredil: »Živimo v tem trenutku. Ob tem se moramo zavedati prihodnosti. To je pomembno. Hočem povedati, da naj ljudje razmišljajo o tem, kako bomo spremenili svet na bolje. V redu, en človek morda ne more storiti nič, vendar če nas je več, lahko nekaj naredimo.«
