Če se Thomas Morgenstern ne bi poškodoval ob padcu v Neustadtu, Diethart sploh ne bi dobil priložnosti za nastop v svetovnem pokalu. Kot član avstrijske reprezentance B sploh ni bil njihov najboljši mož v celinskem pokalu, a je dobil priložnost na tekmah v Engelbergu, ker sta boljša Hayboeck in Poppinger v drugi skakalni ligi lovila prenosljivo vstopnico, da bi imeli na novoletni turneji pravico nastopa s sedmimi možmi. Ko je v Engelbergu skočil na četrto in šesto mesto, je avstrijskega selektorja Alexandra Pointnerja, ki je v tej vlogi že deseto sezono, dobesedno prisilil, da ga je uvrstil v ekipo.
Na njegov izbruh celo pedantni Avstrijci niso bili pripravljeni. Na čeladi sploh ni imel osebnega sponzorja. Že po dosežku v Engelbergu mu je pokrovitelja (proizvajalec savn) v slogu menedžerja poiskal kar Pointner. Na luksuznem avtobusu, s katerim se Avstrijci v slogu rockovskih zvezdnikov prevažajo s tekme na tekmo, sploh ni njegove fotografije. Tudi fotografij s podpisom, ki jih skakalci delijo gledalcem, da ne izgubljajo časa z avtogrami, niso imeli pripravljenih. Sredi turneje pred prihodom na avstrijski del so jih natisnili čez noč, da jih Didl, kot je njegov vzdevek, zdaj deli navdušenim oboževalcem, med katerimi so seveda najbolj glasni in vneti otroci ter najstnice.
Čeprav je v vlogi kralja turneje, se ne obnaša zvezdniško, ampak si celo po vsakem skoku vzame čas za navijače. Medtem ko gre njegov soimenjak in vzornik Thomas Morgenstern, od katerega je zbiral avtograme, s pogledom v tla mimo navijačev in mu oproda nosi smuči ter torbo s skakalnimi čevlji, si Diethart potrpežljivo vzame čas za oboževalce kar med tekmo. Deli jim fotografije, avtograme in izpolni tudi kakšno željo za fotografiranje, ki je tudi eden izmed njegovih hobijev. Na vsakem koraku je čutiti, da neizmerno uživa v položaju, v katerem se je znašel.
»Takšni hitri preobrati s prebojem v vrh so možni le v skokih. Veliko stvari je v glavi. Ta je še pomembnejša od fizične in tehnične pripravljenosti,« pravi Thomas Diethart, ki je po letih vrstnik slovenskega asa Petra Prevca, s katerim sta si delila tretjo stopničko zmagovalnega odra na prvi tekmi novoletne turneje v Oberstdorfu. Dietharthova športna zgodba ni običajna. Prihaja iz ravninskega dela Avstrije, kjer nimajo skakalnic, kar je enako, kot če bi skakalec v Sloveniji prihajal iz Prekmurja. Ko je bil star pet let, se je za skoke navdušil ob gledanju televizije. Pri prepričevanju očeta Gernota, da ga odpelje na skakalnico, je bil izjemno vztrajen, tako da mu je oče uresničil željo pri devetih letih. Največja težava je bila, da je bila najbližja skakalnica od rojstnega Michelhausna v več kot 100 kilometrov oddaljenem Hinzenbachu, kamor ga je začel voziti na treninge. V sinovo kariero je vložil ves svoj zaslužek in prihranke, saj je na leto zaradi treningov in tekem prevozil 20.000 kilometrov.
»Zame ni bilo težko, ker sem v skokih užival. Precej težje je bilo za očeta, ki me je vozil in čakal, zato zdaj bolj potrebuje počitek kot jaz. Ko spremlja tekme, je zanj večji stres kot zame, ki tekmujem,« pravi Deithart. Kot otroka ga je razganjalo od energije. Žoge je metal na strehe in drevesa, da je potešil svojo strast po plezanju. Če ne bi bil skakalec, bi bil verjetno ulični tekač, ki preskakuje ovire, zidove, hiše... Njegove odlike so odlična telesna pripravljenost, psihična trdnost, mirno družinsko življenje, koordinacija, motorika. Glede na to, da sredi ulice brez težav izvede salto naprej ali nazaj, premet, kolo..., bi lahko zgradil kariero vrhunskega športnika tudi v gimnastiki. Na testiranjih podira rekorde v avstrijski reprezentanci.
A kljub temu njegova kariera ni bila premočrtna, ampak je naredil ovinek po daljši poti, zato ga v Avstriji že primerjajo z legendarnim alpskim smučanjem Hermanom Maierjem, ki je bil po poklicu zidar. Izobraževanje na smučarski gimnaziji v Stamsu se mu ni izšlo po načrtih, zato se je preselil v Eisenerz, kjer imajo za skakalce program izobraževanja v poklicnih šolah. Njegova kariera je grajena načrtno. Že kot otrok je napovedal, da bo svetovni prvak. Sestra posebej skrbi za njegovo prehrano s poudarkom na testeninah in zrezkih. Ker se zaveda, da si pri selektorju Pointnerju bolje zapisan, če živiš in treniraš na Tirolskem, kjer je doma šef, se je preselil v bližino Innsbrucka.
»Trenutno je vse enostavno in zabavno. Noro. Kot v pravljici. Pripravljen sem na pritisk, ki me čaka na finalu v Bischofshofnu. Ker moj sistem deluje, v pripravah ne bom ničesar spreminjal,« je odločen Diethart.
