Na to ni niti pomislil. Varčen gospod, prav nič nagnjen k špekulacijam ali tveganjem, je za odstotno točko več svojih nekaj deset tisoč evrov za sedem let naložil v obveznice NLB26. Maja prihodnje leto bi dobil denar izplačan. Drug, vse prej kot nepoučeni vlagatelj je štiri leta kasneje še vedno kupoval podrejene obveznice Banke Celje. V treh največjih bankah in dveh manjših zasebnih bankah so jih že pobrisali in govorice, da bo nedvomno sledila še celjska, so bile vse glasnejše. Vložek je bil glede na razpoloženje in stanje v bančnem sistemu zanemarljiv, če se izide po načrtih, bo dobiček ogromen.
Dva popolnoma različna vlagatelja, a s povsem enakimi ustavnimi pravicami, sta včeraj zrla v Luksemburg in čakala sodbo sodišča Evropske unije. Ko je to sporočilo, da je bilo sporočilo evropske komisije, na katero so se pri izbrisu obvezničarjev sklicevali v vladi in Banki Slovenije, za Slovenijo neobvezujoče, a skladno z evropskim pravom, so odločitev pozdravljale vse strani. V sodbi so zmago prepoznali predstavniki izbrisanih obvezničarjev, potrditev leta 2013 sprejetih ukrepov je v sodbi videla takratna predsednica vlade, potrditev svojih stališč je prepoznala Banka Slovenije, zadovoljni so bili na ministrstvu za finance. Še najbolj pa so si verjetno oddahnili v evropski komisiji, saj so v Luksemburg zrli iz več kot 20 držav, kjer je Bruselj po lastnih navedbah uporabil enaka pravila sanacije bank z državno pomočjo. Takoj po objavi sodbe so o njej poročali v številnih tujih medijih, ki so poudarjali, da so pritožbe slovenskih vlagateljev zavrnjene, bail-in oziroma nujno sodelovanje delničarjev in lastnikov podrejenih obveznic pa spoznano za legitimno. Z včerajšnjo sodbo je sodišče dejansko dalo legitimnost evropskemu načinu reševanja bank.
A o legitimnosti (in legalnosti) sanacije slovenskega bančnega sistema bodo odločali slovenski ustavni sodniki. Ti so od luksemburških kolegov izvedeli, da pravila igre že vseskozi določa Bruselj, pa naj bodo ta formalnopravno obvezujoča ali ne, ter da s temi pravili z vidika evropskega pravnega reda ni nič narobe. Če so upali na elegantno razrešitev dileme, jim to ni uspelo – na ključna vprašanja glede sanacije slovenskega sistema bodo morali ustavni sodniki odgovoriti sami. Pri tem jih čaka vse prej kot lahka odločitev, pa ne zgolj s pravnega vidika presoje sorazmernosti ukrepov in tehtanja javnega in zasebnega interesa, ampak tudi s strokovnega vidika presoje ocenjevanja velikosti kapitalskega primanjkljaja v bankah, makroekonomskih okoliščin, ki so nam jih ob tem napovedovali, ter naporov bank in države, da z ukrepi ne presežejo skrajnih meja, nujnih za odpravo kapitalskega primanjkljaja v bankah. So v iskanju soglasja evropske komisije šli predaleč? So bile pravice, ki so jih pri tem poteptali, pomembnejše od pravic, ob katere bi bili zaradi stečaja bank?
Po odločitvi ustavnih sodnikov, ki bodo morali imeti pred očmi oba uvodoma omenjena vlagatelja, varčnega upokojenca in preračunljivega špekulanta, hkrati pa še vse davkoplačevalce, ki so prispevali k sanaciji bančnega sistema, bo ena od strani morala priznati poraz.
