S težko pričakovano sodbo sodišča Evropske unije o načinu sanacije slovenskega bančnega sistema, pri kateri je država razlastninila delničarje in lastnike podrejenih obveznic bank, so zadovoljne vse strani. Sodba, s katero so luksemburški sodniki dejansko odgovarjali na vprašanja slovenskih ustavnih sodnikov, je na prvi pogled bolj v prid državi in bankam ter manj izbrisanim obvezničarjem. A sodišče v Luksemburgu je razlagalo evropsko pravo in s tem dejansko (u)branilo evropski način reševanja bank, medtem ko bo ukrepe v slovenskih bankah z vidika slovenske ustave presojalo tukajšnje ustavno sodišče.
Država bi lahko tvegala, sporočilo ni zavezujoče ...
Uvodna odločitev luksemburških sodnikov, da sporočilo evropske komisije, na katero sta se pri izbrisu delničarjev in lastnikov podrejenih obveznic sklicevali Banka Slovenije in vlada, ni bilo obvezujoče, je pričakovano. Že februarja jo je nakazal generalni pravobranilec sodišča. A razlaga sodišča se s tem ne konča. Komisija, ki je edina pristojna za odločanje o tem, ali je državna pomoč skladna s pravili enotnega trga ali ne, ima po odločitvi sodišča namreč hkrati tudi pravico, da določa pravila igre. Ta je določila v omenjenem sporočilu. Če država pravila spoštuje, komisija nima razloga, da bi državno pomoč zavrnila, na drugi strani država, ki jih ne, tvega, da komisija njen načrt sanacije bank z državno pomočjo zavrne. »Pretvorba ali odpis podrejenih instrumentov je zadosten pogoj, da komisija odobri državno dokapitalizacijo, ni pa za to nujno potreben,« je med drugim zapisalo sodišče Evropske unije.
Iz navedenega izhaja, da so Banka Slovenije in vlada Alenke Bratušek decembra 2013 izbrali varno pot in Sloveniji zagotovili zeleno luč Bruslja za dokapitalizacije bank. Tveganja, da bi komisija zaradi nespoštovanja pravic proti Sloveniji sprožila tožbo, niso bili pripravljeni sprejeti. Prvopodpisani pod zahtevo za ustavno presojo zakona o bančništvu Tadej Kotnik pa meni, da bi bila prav zaradi ugotovitve, da sporočilo ni bilo zavezujoče, takšna tožba komisije proti Sloveniji vnaprej obsojena na neuspeh.
Izbris skladen s pravom Evropske unije
Če je odgovor na vprašanje, ali je bila država primorana spoštovati sporočilo ali ne, dejansko namenjen Sloveniji, pa so odgovori na vprašanja o skladnosti izbrisa (tega zdaj povzema direktiva in je za države nesporno obvezujoč) s pravom Unije zagotovo namenjeni tudi vsem preostalim državam. Če so te morebiti upale, da bi lahko sodišče obvezničarje njihovih bank obranilo podobne usode, so verjetno razočarane. Sodbo sodišča je tako pozdravila tudi evropska komisija, ki navaja, da je sodišče pritrdilo njihovim pravilom o državnih pomočeh v bančnem sektorju. Ta so doslej uveljavili že v več kot 22 državah.
Sodišče med drugim pojasnjuje, da so v okviru finančne krize, zaradi katere je komisija sprejela to sporočilo, resne motnje prizadele gospodarstva številnih članic. Da bi bile državne pomoči združljive s pravili notranjega tega, je komisija določila zahteve, med drugim tudi nujnost porazdelitve bremen pri sanaciji bank. S tem je želela preprečiti, da bi se banke reševale zgolj na plečih davkoplačevalcev in pri tem ne kršile prava Evropske unije. Delničarji in lastniki podrejenih obveznic se, kot piše sodišče, neupravičeno sklicujejo na varstvo legitimnih pričakovanj, saj jim komisija z ničimer ni jamčila, da bo odobrila državno pomoč bankam, hkrati pa niso imeli zagotovila, da ukrepi za odpravo kapitalskega primanjkljaja v bankah, ki jih bo odobrila, ne bodo vplivali na njihove naložbe. Še posebno ko gre za državne pomoči bankam, legitimnih pričakovanj glede ohranitve položaja po sodbi sodišča ne gre pričakovati.
So obvezničarji dobili manj, kot bi v stečaju?
Kaj pa kršitev pravice do zasebne lastnine? Sodišče ponavlja, da sporočilo oziroma porazdelitev bremen za Slovenijo ni bilo obvezujoče, in ga označi zgolj kot merilo, po katerem je komisija presojala odobritev državne pomoči. Kot razlaga, bi lahko delničarji navsezadnje izbris sprejeli prostovoljno, s podrejenimi obvezničarji pa bi lahko tak dogovor dosegla banka in v tem primeru posega v njihove lastninske pravice sploh ne bi bilo.
Medtem ko delničarji v celoti nosijo tveganje svojih naložb, saj so kot lastniki odgovorni za dolgove banke (in njihova izguba je enaka, kot bi bila ob stečaju banke), pa velja to odgovornost v skladu s sporočilom obvezničarjem pripisati le, če ni druge možnosti, in zgolj v meri, ki bi je bili deležni, če bi banka končala v stečaju. Pa je bil res nujno potreben izbris v celoti? Če bi kapitalski primanjkljaj v banki odpravili že s pretvorbo podrejenih obveznic ali zgolj z njihovim delnim odpisom, država banki izbrisa ne bi smela naložiti. »Ukrepi pretvorbe ali odpisa podrejenih instrumentov ne smejo presegati tega, kar je nujno za odpravo kapitalskega primanjkljaja določene banke,« je med drugim zapisalo sodišče.
