Glavni junak Jovan (Slaven Došlo) je večni študent iz dobro situirane družine, njegov odnos do študija pa zajame izjava »študij bom končal, ko ga bom končal«. Čas v glavnem preživlja s prijateljem Milanom (Miloš Pjevač), s katerim tekmujeta, »kdo bo položil več deklet«. Te avanture so povsem brez čustev, o številu deklet vodita natančne evidence, glavno vodilo, ki se ga držita, pa je kvantiteta pred kvaliteto. Ko Jovan spozna Majo (Jovana Stojiljković), se najprej zdi, da bo tudi ona zgolj ena izmed avantur, vendar pa ga njeno dvoumno obnašanje (enkrat hoče resno zvezo, drugič ne) intrigira do te mere, da se k njej vedno znova vrača. Čeprav ne izpusti prilike, da je ne bi spomnil, da je njuna zveza »zgolj zabava«, je v končni fazi on tisti, ki hoče od njunega odnosa nekaj več. Ko je že videti, da ju čaka srečni konec, pa se stvari zapletejo, saj začne Jovan obsesivno spremljati fotografije in videe, ki jih Maja nalaga na svoj facebook profil, iz katerih je razvidno, da se njeno življenje odvija tudi takrat, ko njega ni zraven.

Film se drži premise, da generacija Z (z vprašanjem, ali gre za celotno generacijo ali zgolj za kliko, ki ji pripadata Jovan in Maja, se film ne ukvarja) funkcionira zgolj in samo skozi družbena omrežja, zato skorajda ni scene, v kateri vsaj eden izmed likov ne bi preverjal svojega pametnega telefona. Navidezno so vsi ves čas povezani, ločnica med resničnostjo in virtualno realnostjo pa je tako zamegljena, da nekateri akterji pozabijo, da razlika vendarle obstaja. To se zgodi tudi Jovanu, ki povsem izgubi glavo in bolj kot Majinim besedam verjame fotografijam in videom, ki jih najde na spletu.

Do tega zapleta film teče brez problemov, v nadaljevanju pa se začnejo kazati problemi prvenca. Razvoj glavnih likov obstoji na mestu, o tem, kakšna sta Jovan in Maja zunaj njunega odnosa, izvemo bore malo, k »praznosti« njune zgodbe pa veliko pridajo tudi plehki, ponavljajoči se dialogi. Režiser je poskušal pomanjkljivosti rešiti z uporabo različnih žanrskih okvirov, vendar je končni vtis ne ravno optimalen kolaž, ki se brez vsebinske podlage sprehaja med psihološko dramo, suspenzom, melodramskimi zasuki, vmes pa je najti tudi nekaj humorja.

Čeprav film uvodoma zastavi zanimivo vprašanje (kako družbena omrežja vplivajo na odnose v resničnem življenju), se ob zaključku zdi, da Vučković in njegova koscenaristka Jelena Vuksanović nista vedela, kako analizo pripeljati do konca. Posledica pomanjkljive zgodbe (motivacija glavnih likov ostane do konca filma uganka) je ta, da je druga polovica filma videti kot vsebinsko prazna vaja v slogu, osredotočenost na družbena omrežja pa v končni fazi izpade zgolj kot poceni sredstvo, s katerim je želel režiser film aktualizirati in ga narediti relevantnega.