Dobrih devet let pozneje svoj prehod v Thermano Laško, ki je bila v igri za »hišno« rehabilitacijsko ustanovo ZZZS, za njene storitve pa je ta po podatkih aplikacije Erar samo minuli mesec prispeval dobrih 362.000 evrov, Fakin primerja s prestopi v nogometu. »To je tako, kot če bi se spraševali o navzkrižju interesov dotedanjega nogometaša Reala, ki bi šel igrat za Barcelono. Igraš za moštvo, ki mu pripadaš,« je dejal v četrtek. Med razlogi, zaradi katerih odhaja s položaja vršilca dolžnosti, je omenil tudi slabo komunikacijo. Z ministrico za zdravje Milojko Kolar Celarc ni mogel vzpostaviti stika niti za najnujnejše stvari, je povedal.
Kolar-Celarčeva ni prva od ministrov, s katerimi je bil Fakin v sporih. Tudi Fakin pa ni edini šef zdravstvene blagajne, ki ga je vladna stran po letih trenj izrinila s stolčka. Leta 2002 so časopisi poročali, da se drug z drugim zagrizeno ukvarjata takratni minister Dušan Keber in prvi mož ZZZS Franc Košir. Slednjemu so pozneje – tako kot nedavno Fakinu – poslanci v državnem zboru odrekli tretji mandat. Kako razgreti so bili takrat odnosi med obema stranema, ki naj bi v teoriji sodelovali v dobro bolnikov, pove Koširjevo primerjanje Kebrovih prijemov z Berijevim pošiljanjem ljudi v Sibirijo. Nesoglasja so takrat dosegla vrelišče v eritropoetinski aferi, ki je s čela celjske bolnišnice odnesla ravno Fakina. Ta je takrat razpredal, da ni bil pravzaprav oškodovan nihče, saj je denar za zdravilo, ki ga je zaradi dvojnega financiranja izgubila blagajna, vseeno ostal v bolnišnici in za bolnike.
Tudi pri vseh zadnjih glasnih trkih med vlado in ZZZS je šlo za običajno dilemo, kdo bo kaj plačal in kje bo ostal denar. Vsaka stran vztrajno namiguje, da druga nima pojma. Fakin je ministrici bral levite o tem, kako bi morala pisati zakonodajo in organizirati zdravstvo. Kolar-Celarčeva, ki je bila z njim pred prevzemom ministrskega položaja v dobrih odnosih, pa je Fakina vztrajno poskušala učiti osnov financiranja. Bolnišnice so v zaledju teh trkov še naprej lebdele v vzporednih vesoljih, v katera ne seže nobena od obeh rok, ki bi morali urejati zdravstvo. Bolnikom se lahko zato zgodi praktično karkoli: od odpadanja operacij zaradi pomanjkanja anesteziologov v mariborskem UKC pa do desetmesečnega čakanja na operacijo urološkega raka v ljubljanskem UKC.
Da bi bilo kdaj bolje, bi morala ZZZS in vlada za začetek razjasniti, kdo ima besedo. Vlada si jo lahko z reformo vzame večkrat, kot jo ima danes, a bi morala s tem prevzeti tudi več odgovornosti za stanje v zdravstvu in iskanje denarja zanj. Enako velja za ideje, da bi morala zdravstvena blagajna začeti delovati kot prava zavarovalnica, ki odloča, komu in kaj bo plačala. Sedanji preplet moči jo v praksi jemlje obema, ministrstvu za zdravje in zdravstveni blagajni. Ni videti, da bi koga to zares zmotilo. Navzkrižno bentenje je lahko delo.
