Kamp Ježica – danes spada v sklop Ljubljana resort hotel & camping – je edini ljubljanski kamp. Njegovi začetki segajo v čase, ko so se Ljubljančani radi kopali na peščeni plaži ob Savi, šotore pa so postavili na jaso, ki se je raztezala od gostilne Štern do Save. Trgovec z vinom Štern je tam v tridesetih letih prejšnjega stoletja postavil hišo, ki stoji še danes, ob bregu Save pa zgradil majhne bazenčke z mivko. Kraj je kmalu postal znan kot Šternove Beneške toplice.
Na starih fotografijah Ježice iz šestdesetih in sedemdesetih let je mogoče videti vse razkošje kampiranja tedanjega časa: dvokapni šotori s težkimi palicami, zložljiva mizica in stoli, vrv za perilo in avtomobil, ki bi si ga danes marsikateri fetišist dizajna sedemdesetih želel imeti na svojem dvorišču. Ljudje pa nasmejani, kako da ne, saj so na počitnicah, pa čeprav na Ježici.
In prav ta podoba počitnic v šotoru iz preteklosti je tisto, kar preganja sodobne kampiste. Vsakdo, ki je nekoč taboril, ima svojo zgodbo o tem, zakaj je bilo dopustovanje v šotoru nekoč edino pravo. Zgodba moje družine je recimo taka, da smo šotorili vse moje otroštvo – nazadnje smo šli skupaj šotorit, ko mi je bilo osemnajst let. Sprva smo šotorili v češkem šotoru, ki ga je moj oče dobil bog ve kje. Bil je natančno tak, kot je še vedno arhetipska podoba šotora – dvokapen, oranžen, s težkimi palicami. Vonj tega šotora je za vedno zapisan v moj spomin. Potem sta moja starša med počitnicami v kampu pri Vrsarju od nemških turistov, ki so imeli prometno nesrečo in so ostali brez avtomobila, kupila popolno kamp opremo: velik kockast družinski šotor, plinski kuhalnik, rdečo plinsko bombo, omarice za kuhinjo, ležalnike, veliko plinsko svetilko, zložljivo mizo in stole – in na veliko bratovo in moje veselje je v šotoru ostal tudi zabojček s pudingi Dr. Oetker. Od tedaj naprej smo šotorili kot gospodje; recimo da je bil to glamping sedemdesetih in osemdesetih let. Šotor je imel veliko tendo, ki smo jo še podaljšali z vojaško cerado, nepogrešljivo opremo jugoslovanskih šotoristov. Kupili smo še nekaj visečih omaric, a vsakič smo si kuhinjo izdelali iz materiala, ki so ga dopustniki pustili v kampu, iz starih gajbic, ogrodij polomljenih ležalnikov, velikih kamnov. Hladilnika nismo imeli, hrano smo kupovali sproti in jo obešali na drevo. Veliko kasneje smo dobili hladilno torbo, vložke za torbo pa smo zamrzovali v trgovini v kampu. Ta veliki zahodnonemški šotor je preživel mnogo neurij – kar posledično pomeni, da je bilo treba skopati veliko jarkov – poskrbel za veliko družinske zabave in spletel številna še danes trajajoča mednarodna prijateljstva.
Zdaj sicer še vedno hodimo v kamp, a bivamo v mobilni hišici. Za moja starša je bivanje v šotoru fizično preveč naporno, zaradi otroka je lažje, če smo med dežjem skriti pod pločevinasto streho. »V mobilne hišice hodijo ljudje, ki uživajo zunaj v naravi. Mobilne hišice ti nudijo vso komoditeto, morebiti še več kot hotelska soba, saj lahko sam kuhaš. Gostje mobilnih hišic so segment ljudi, ki bi sicer verjetno šli v hotel, a so se mogoče zaradi otrok ali lahkotnosti bivanja odločili, da gredo v mobilno hišico,« je razložila Gaja Kobav, vodja kampa Ježica.
Izgnane sindikalne prikolice, dobrodošle hišice
Danes kamp Ježica ni več le gmajna med Savo in gostilno, temveč je pomanjšana kopija kampov ob jadranski obali. Ima namreč šotorišče, parcele za avtodome s peskom, travo in elektriko ter mini naselje mobilnih hišic. Manjkajo jim samo še šotori za glamping in bili bi popolnoma trendovski. V resnici so šotoriščni del dokončno uredili prav letos in je poln. Tam taborijo celo francoski in belgijski taborniki. Seveda niso prišli s tistimi starimi dvokapnimi šotori, ki si jih Slovenci predstavljamo kot taborniške šotore. Prišli so z igluji. Taborniki, ki so bili na Ježici prejšnji teden, so bili belgijski taborniki iz okolice Bruslja. Kot so zagotovila taborniška dekleta, medtem ko so prala perilo, si vsak postavi svoj šotor in vsak opere svoje perilo.
Segmentacija kampov na mobilne hišice, avtodome in šotorišče je seveda sprožila dilemo, ali je šotorjenje sploh še priljubljeno. Danes ima skoraj vsak kamp večje število mobilnih hišic. »V nekaterih kampih, predvsem v Istri in Kvarnerju, število hišic dosega tudi že 30 odstotkov vseh parcel. Številni kampi so ravno zaradi mobilnih hišic povečali število parcel, ponekod so za postavitev hišic izkoristili bolj sončne lokacije, kjer je bilo prej manj gostov, žal pa so v nekaterih kampih za mobilne hišice uporabili tudi najlepše parcele,« opozarja Nina Čepon, urednica portala avtokampi.si. A to ne pomeni, da število šotoristov upada. Letos so med obiskovalci strani naredili anketo in od 9600 vprašanih jih 40 odstotkov še vedno kampira v šotorih. Četrtina jih gre v prikolico, osemnajst odstotkov jih ima avtodom, sedemnajst odstotkov pa jih počitnikuje v mobilnih hišicah ali v glamping nastanitvah.
Najbolj dosledni zagovorniki šotorjenja menijo, da je pravo šotorjenje le tisto z minimalnimi pomagali in v pristnem stiku z naravo ter usklajeno z neformalnimi pravili etike in vedenja šotoristov v kampu, ki so bila in so še vedno znana vsakomur, ki je vsaj dve poletni sezoni preživel v kampu. »Gosti kampa so res prijazni. Četudi so tu le dva dni, se pridejo poslovit, kot da so naši prijatelji,« je nad svojimi kampisti navdušena Gaja Kobav.
Neformalna pravila vedenja v kampu – recimo to, da se prostor pred šotorom spoštuje kot prostor zasebnosti lastnika tega šotora ali da se vedno pomaga, pa naj bo to porivanje pokvarjenega avtomobila ali postavljanje novega šotora – so začeli rahljati že češki gosti, ki so v postkomunističnih letih bolj sproščeno in samozavestno, predvsem pa bolj številno prodrli v jadranske kampe in začeli uvajati kolektivno intimnost, torej nespoštovanje tega neformalnega zasebnega prostora šotoristov.
Z invazijo nemških avtodomov pa se je popolnoma spremenil tudi kamp kot prostor. Namesto urejenega kaosa je postal na koščke, se pravi na parcele razdeljen prostor, zasebnosti pa ni več zagotavljala neformalna kampistična etika, temveč živa meja, ki so jo nasadili med posameznimi parcelami. Prostorska sprememba je spremenila tudi izkušnjo kampiranja.
»Kampiranje je iz nekoč zelo fleksibilnega planiranja dopusta, ko ste se lahko v zadnjem trenutku odločili za lokacijo ali pa kar ob sami poti poiskali lep kamp, postalo nekaj povsem drugega. V številnih kampih morate najboljše parcele z veliko sence in v bližini morja rezervirati že leto dni vnaprej,« opozarja Nina Čepon. Še več – gostje parcelo za prihodnje leto rezervirajo že, ko končajo dopust, tako da za leto vnaprej vedo, kje bodo na počitnicah prihodnje poletje.
Tehno friki v šotoru
Na sodobno izkušnjo kampiranja vpliva tudi tehnologija. Najbolj očitna sprememba je, da so šotori postali lažji, da niso več velike, težke kvadratne platnene hiše, ki so v avtomobilu zasedle večino prtljažnika. Postali so elegantni igluji, tuneli, z lahkimi palicami, ki jih je enostavno postaviti.
»Nekateri šotori namesto klasičnih nosilnih palic uporabljajo kar zračne komore. To pomeni, da šotor napihnete in v nekaj minutah je postavljen oziroma pospravljen,« je šotorske novotarije opisala Nina Čepon.
Še večji preskok se je zgodil pri uporabi elektrike. »Nekoč sta bila obvezna oprema plinski kuhalnik in plastična posoda za vodo, ki si jo navezal na prvo drevo, zdaj pa so ju zamenjali voda iz pipe na sami parceli in indukcijski kuhalnik ter majhen hladilnik, saj cena parcele običajno vključuje tudi elektriko,« opisuje Čeponova. Na Ježici nimajo več hladilnih boksov, ki so bili nekoč luksuz in so jih šotoristi lahko najeli. »Hladilni boksi so zastareli, porabijo veliko elektrike, pa tudi gostje se niso več zanimali za najem. Tisti z avtodomom imajo svoje hladilnike, v šotorih ima veliko ljudi hladilne torbe, ki jih priključijo v avtomobilu,« je razložila Gaja Kobav. Toda v kampu imajo kljub temu v sanitarijah skupno hladilno omaro, kamor lahko šotoristi, ki nimajo hladilnika, brezplačno spravijo hrano. In ta hladilnik je bil presenetljivo poln.
Obvezna oprema kampistov je danes tudi internet. Ni ga kampa, ki ne bi imel možnosti dostopa do brezžičnega interneta, bodisi brezplačno bodisi z doplačilom. Prav vnos tehnologije v čas počitnikovanja bi lahko popolnoma spremenil strukturo posameznikovega prostega časa. In v resnici jo je, čeprav bi težko trdili, da je tehnologija v naravi oziroma na počitnicah dejavnik odtujitve človeka od narave. Tehnologija je preprosto nekaj samoumevnega in je ves čas z nami.
Nataša Rogelja, raziskovalka na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU, je v Grčiji proučevala ljudi, ki po nekaj let potujejo z jadrnicami. Med njimi so bile tudi mlade družine, ki so trdile, da si brez sodobne tehnologije ne bi mogle privoščiti jadranja, saj bi jih bilo preprosto preveč strah, tako pa jim tehnologija omogoča, da so nenehno na tekočem s podatki o vremenu, vetru, da so v stiku s sorodniki, prijatelji, otroci se lahko šolajo na daljavo. »Težko je reči, ali tehnologija naše počitnikovanje spremeni na slabše ali na boljše, v vsakem primeru pa ima vpliv. Internet mnogim ljudem omogoča odsotnost za daljši čas, lahko pa ljudi tudi obremenjuje s sindromom konstantne prisotnosti. Tehnologija je danes pač eden izmed akterjev, ki jih je v enačbo počitnic – kot tudi širše sodobnega načina življenja – treba všteti,« razmišlja raziskovalka in dodaja, da se je s tehnologijo zgodila časovna in prostorska kompresija, saj za pot ne potrebujemo več toliko časa, zdi se, da lahko gremo dlje, stiki z ljudmi pa so kljub prostorski oddaljenosti pogostejši.
Strukturirano – in razkošno – bivanje v naravi
Vprašanje je, kaj ta nova tehnologija pomeni za človekov odnos do narave, saj naj bi bilo kampiranje konec koncev bivanje v naravi. Romantična podoba narave se v evropski družbi vleče iz dobe romantike, ko so pesniki in slikarji v naravi iskali navdih. »Nekateri pa so se tudi sami lotili avantur v naravi: Byron je bil tako amaterski jadralec, mnogi angleški in nemški romantični pisatelji pa so se, sledeč Rousseaujevim zgledom, odpravili na sprehod po naravi tudi sami, ob tem pa so nastajala različna literarna dela,« razloži Nataša Rogelja. Kasneje so zdravilišča in obmorski kraji postali vir zdravja.
Toda ne glede na to, da tudi v postindustrijski družbi naravo še vedno slavimo kot vir navdiha, večina ni več pripravljena v naravi prenašati neugodja. Ameriška marketinška agencija Mercury CSC je lani med kampisti izvedla anketo o tem, kakšna je resnica o šotorjenju. Izkazalo se je, da celo tisti, ki dejansko šotorijo v naravi, v tem ne vidijo nič zabavnega. Kar 59 odstotkov vprašanih je odgovorilo, da jih neznansko motijo žuželke, od komarjev do mravelj in muh. Poleg tega jih moti, da so izpostavljeni vremenskim spremembam, da ni stranišč in da morajo spati na tleh. A to ne pomeni, da ne bodo več šotorili.
»Sodoben odnos do narave je raznolik, vzgibi so lahko avanturistični, lahko pa v naravi iščemo sprostitev ali navdih, a še vedno je odnos v nekem delu povezan tudi z romantičnimi predstavami,« meni Nataša Rogelja. Za morje je denimo prepričana, da predstavlja svoboden prostor, idejo svobode: »Narava nikoli ni samo narava, ampak je nujno prepojena s kulturo, z našim pogledom na okolje. V primeru morja lahko gre danes za pobeg od potrošništva, za pobeg od 'preveč strukturiranega' sveta in življenja, ali pa tudi obratno, za pobeg od kaosa v svet narave kot prostora, kjer se pravila vzpostavljajo sama.«
Po drugi strani pa želimo prav ta strukturiran svet prenesti tudi v preživljanje prostega časa v naravi. Robert Fletcher je v knjigi Romancing the Wild raziskoval ekoturizem. Ugotovil je, da je to stvar, ki privlači bele moške srednjega razreda, a da je avantura, ki jo ponuja sodobni ekoturizem, strukturirana in predvidljiva. Adrenalinski spust po reki je predvidljiv v vsakokratni ponovitvi, a hkrati enkraten za vsakega udeleženca, ki se niti ne zaveda, da je njegova avantura v popolnoma enaki obliki na voljo tudi vsem drugim. Prav tako strukturirana je namestitev: izpolnjuje idejo o ekobivanju v naravi, kar pomeni, da gre navadno za lesene koče, vendar pa to hkrati ne pomeni, da pred kočami ni denimo vroče kopeli ali savne, ob večerih pa obilne večerje.
Ta tip nastanitve bi lahko poimenovali rustikalni luksuz in vse bolj priljubljen postaja tudi v kampih pri nas in na Jadranu. V številnih slovenskih kampih, od Bleda, Kamniške Bistrice, Kolpe in Soče do Bloškega jezera so za najem na voljo lesene hišice, ekovarianta pločevinastih mobilnih hišic.
Ultimativna manifestacija strukturiranega in nadzorovanega bivanja v naravi je glamping, trend luksuznega kampiranja, ki je od leta 2005, ko se je pojavil v Veliki Britaniji, zavzel svetovne kampe. Ko so v kampu Bled postavili glamping hišice, so imeli le malo slovenskih gostov. Zdaj je takih gostov četrtina. Resorti, kot sta Garden Village Bled in Herbal Ljubno, spadajo v svetovni vrh glampinga. Tudi letos bomo dobili nekaj novih glamping lokacij, in sicer v Ribnem, pri Kamniku, v Mariboru in v Radljah ob Dravi.
Ideja o luksuznem bivanju v naravi seveda ni nova, ne nazadnje so imeli razkošne šotore že v starem svetu, od perzijskih princev do otomanskih sultanov, da o šotorih na afriških safarijih ali v dubajskih puščavskih resortih sploh ne govorimo.
Kako pomembna niša je glamping, pove tudi to, da so v podjetju Adria Mobil oziroma Adria Dom izdelali luksuzen mobilni šotor, ki res deluje kot šotor, v katerem naj bi med safarijem prebivala William in Kate. Trenutno ti šotori stojijo na otoku Obonjan, kjer so letos odprli resort za goste v starosti od 25 do 40 let, ki ponuja luksuzne šotore, zabavo in vrhunsko kulinariko. Enaki šotori bodo stali tudi v mariborskem glampingu, prihodnje leto pa tudi v Biotermah. Vmes jih želijo prodati še v Dubaj, Indonezijo in na Bahame.
Ideja glampinga je, da omogoča navidezno bivanje v naravi z vsem luksuzom, ki izniči naravne neprijetnosti, kot so vročina, neudobna postelja, odsotnost kopalnice in zasebnosti. Zagotavlja udoben užitek narave srednjemu razredu. Kajti če je navadno kampiranje mnogokrat povezano s proletariatom – kar v resnici ne drži – je glamping produkt, namenjen srednjemu razredu, stebru potrošniške družbe.
In ne nazadnje so tudi spremembe v kampih nič drugega kot odraz potrošniške družbe. V času z dvokapnimi šotori otovorjenih stoenk, ki so sopihale čez Kačje ride pri Planini, je bilo taborjenje bolj ali manj edina široko dostopna oblika morskega dopusta. Zdaj pa zakonitosti družbe zahtevajo možnost izbire tudi v kampu. Lahko ste torej nemški upokojenski par v avtodomu, velikem kot avtobus, britanski tridesetletni povzpetnik v luksuznem šotoru po celonočni zabavi, mlada družina v mobilni hišici ali pa družba v šotoru na šotorišču ob Kolpi – vse je dovoljeno, vse je mogoče, da le sledite modnemu diktatu »nazaj k naravi«.
