Končno je Moskva zavzela proaktivno držo in v svetovni medijski prostor poslala en luštkan spletni časopis v vseh mogočih jezikih, celo v slovenščini. Vrhunec profesionalnega žurnalizma, vam rečem, ki naj po svetovnih širjavah ponese resnico o Rusiji. Z veseljem sem pobrskal po prvencu novodobnega objektivnega ruskega poročanja in nisem mogel skriti navdušenja. Enkratna poteza je bila že to, da so se v promocijski številki med drugim odločili tudi za objavo intervjuja s slovenskim zunanjim ministrom Karlom Erjavcem, ki je popljuval sankcije Zahoda proti Rusiji in zapel hvalnico bratstvu in enotnosti med narodoma, pozabil pa povedati, da svetovni mir lahko reši zgolj uskladitev slovenskih pokojnin z rastjo povprečnih plač in življenjskih stroškov. Zdaj celo v Beli hiši skupina strateških analitikov študira, kaj je Karl zares hotel povedati glede sankcij, ki jih izvaja tudi Slovenija, in zakaj za vraga tokrat ni omenil pokojnin kot izjemno pomembnega dejavnika mednarodne politike. Potem je tu prispevek, tehten, kakopak, o tem, kako sinovi ruskih tajkunov sploh ne sedijo na gorah dolarjev njihovih očetov, ampak so zavihali rokave in se drug za drugim lotili težkega kmečkega dela. Uredili bodo na tisoče hektarjev nasadov s kumarami, paradižniki in jablanami, da bi z lastnim pridelkom pomagali ruskemu delovnemu človeku premagati krute posledice nečloveških zahodnjaških sankcij.
Toda zame je biser novinarskega napora in stvarjenja reportaža, v kateri je novinar tega čudovitega spletnega časopisa, tvegajoč svoje dragoceno mlado življenje, popisal strahotne, skorajda nečloveške napore, ki jih morajo prestati ruski vojaki, nameščeni v sirskem oporišču Kmejmim, kjer izvajajo sila pomembno humanitarno delo – obrambo sirskega predsednika Asada in njegove družine. Naj ruski mužiki in intelektualci, takisto pa tudi vsi drugi prebivalci planeta vidijo, v kakšno misijo nemogoče se je podal ruski soldat, da bi svetu zagotovil mir. In kakšno samožrtvovanje pri teh mladih rdečearmejcih lahko vidimo tam daleč od njihove rodne grude, samo da bi se ta sirska morija končala v veselje sirskega občestva.
Novinar s svojim pronicljivim in izostrenim čutom ugotovi, da vojaki vstajajo že ob šesti uri in potem še vsi krmežljavi tečejo včasih tri, včasih pet kilometrov. Ni ruske matere, ki ob tej informaciji ne bi potočila solze. Ko pa v reportaži prebere, da imajo fantje samo deset minut, da se po takšnem maratonu ofrišajo in očedijo, se njen neutolažljiv jok zagotovo vleče čez ves dan. Potem ruski ramboti pojedo zajtrk in marš vsak k svojemu delu. Eni pometajo kasarno, drugi loščijo protiradarske in protiletalske sisteme do visokega sijaja, tretji kuhajo boršč, četrti pa skočijo v letala in do kosila z bombami in raketami treskajo po sovragih tovariša Asada, svetovnega miru in globalnega napredka. Novinar sicer nič ne napiše, koliko otrok, starcev, žensk, kmetov in naključno mimoidočih dobi tono bomb na glavo, a to je razumljivo, kajti gre za vojaško-politično tajno, ki bi jo lahko skrajneži takšne in drugačne barve zlorabili v propagandne namene. Predvsem pa za to, da bi očrnili Rusijo.
Po napornem delu in obilnem kosilu, kakršnega še mama doma ne skuha, se ruski vojaki odpravijo k počitku, na voljo pa so jim tudi različne fizično-intelektualne sprostitvene dejavnosti. Ni lahko ves dopoldan bombardirati. To človeka zelo izčrpa, zato je umsko-fizična regeneracija, pravi novinar, nujno potrebna. Vojaki lahko plavajo v bazenu, lahko gredo v fitnes center in savno, lahko pa v dobro založeni knjižnici prebirajo ruske klasike. Najbolj izposojana je menda knjiga Vojna in mir. Le zakaj? Potem je tu še kinodvorana. Ko si vojak sedemnajstič ogleda Križarko Auroro ali Apokalipso zdaj, je pripravljen na nove izzive in podvige. Če pa se kateremu od vojščakov ob vseh teh smrtih naokrog zašibijo kolena, če duh postane šibak in začnejo glodati črvički dvoma, je tu duhovnik, arhiprezbiter, da ponudi duševno tolažbo in resen pogovor o onstranstvu. Duhovnik novinarju modro zaupa, da »v rovih ni ateistov«. Vsi iščejo boga in če se kdo med njimi ne znajde dobro v komunikaciji s tistim tam zgoraj, ga dušni pastir z varno roko popelje na pot do vsevišnjega.
V tej ruski mirovni enklavi sredi goreče Sirije tudi lepšega spola ne manjka. Resda živijo vojakinje v ločenem delu oporišča, ampak toplo je pri vojakovem srcu, ko vidi Anastazijo Šepulino ali Mašenko Volodjevo, kako strumno koraka po razbeljenem asfaltu. Potem vojaku nobena naloga ni več težka. Tako je mladi novinar v čisto novem ruskem spletnem časopisu s kratico RBTH iskreno popisal resnico o Rusih v Siriji in razbil mit o grdih, nasilnih, brezčutnih, podivjanih in krvoločnih dedičih slavne Rdeče armade. Priznam, človek se ne naveliča brati tako iskrene, tople in človeške reportaže.
