Nenadoma pa je Karamarkovo lice okamenelo in spodnja čeljust mu je padla na pisalno mizo. Seznam izvoljenih je treščil ob zid, zagrabil telefon in vanj rjovel, da so vrabčki panično zbežali na vrh Sljemena. »Brkić, tele svetovno, a so vam včeraj srake možgane skljuvale, a sem te nastavil za svojega namestnika zato, da niti enih klinčevih strankarskih volitev ne moreš spraviti pod streho, kot je treba. Stipe Mesić, bivši predsednik, ima več pameti v obrveh kot vsi moji namestniki v glavah, mater sto mater, a res moram osebno nadzorovati vsako glasovanje in zanj žrtvovati sobotni družinski piknik?!« Jecljanje na drugi strani je kazalo, da se Miljanu Brkiću niti ne sanja, zakaj šef nori. »Vse sem vam, debili, napisal, kdo mora biti izvoljen, poslal sto sms-jev, dvesto e-mailov in tristo tvitov, 1200 plonklistkov z imeni, kdo gre kam, da bodo volitve res demokratične, vi pa v petih minutah, ko se grem malce spočit od strahotno napornega poslušanja premierjeve kanadske hrvaščine, vse zaserjete. A bi moral, telebani vesoljski, pri obkrožanju imen vsakega delegata držati za roko?«

»Šef, pa saj smo demokratično glasovali tako, kot ste naročili,« je zamrmral Brkić, ko je prišel k sebi. »A ti je podpredsedniško mesto stopilo v glavo, Brkiću? A si slep? Kdo je eden izmed šestih podpredsednikov? No, kdo? Ivana Maletić! A sem rekel, da med štiridesetimi vodilnimi v stranki nočem videti ene same ženske? In kaj vi naredite, politične zgube? Iz jagodnega izbora pravih moških Hrvatov, ki sem vam ga naredil, mi za podpredsednico podtaknete žensko!«

Brkićev molk, potem pa: »O, sveto sranje!«

Karamarku je na srečo uspelo zajeti sapo, saj mu je grozil infarkt, in je nadaljeval: »A smo rekli, da sta stranka in vodenje države preresna stvar, da bi imele ženske prste vmes? Komaj smo se znebili Kitarovićeve in jo zrinili na položaj predsednice vseh Hrvatov, vi pa kot terorist razsujete stranko z neko Ivano Maletić!«

»Šef, šef... ni bilo zanalašč. Tipkarska napaka, častna domoljubna. Na volilnih listkih je izpadla črka a in je bila izvoljena kot Ivan Maletić. Ampak z Ivano bomo v Evropi videti sodobna, široka mavrična stranka, v kateri vsi najdejo mesto!« »Kakšna širina, teslo? A ni dovolj, da imamo v vodstvu Miloševića, srbski priimek, ministra Hasanbegovića, ki je tipično bosanski priimek, pa tudi Karamarko ima turški pedigre, saj pomeni črni Marko. A bi vi radi, da imamo v vodstvu še jude, črnce, sirske begunce, homoseksualce, komuniste, da bi bili všečni Evropi? Zdaj pa še ženska!« Karamarko je treščil slušalko in se obupano sesedel v fotelj. Ena sama črka, en pozabljeni a je pomenil začetek konca ene najbolj obetavnih evropskih strank. Politika piše tragične zgodbe.