Znanstveniki trdijo, da so našli fosile, ki dokazujejo, da je od pojava prvih enoceličnih živih organizmov do prvih multiceličnih kolonij minilo veliko manj časa, kot se je do sedaj verjelo. V znanstvenih krogih – tem leglu revizionizma – so namreč še pred kratkim zagovarjali tezo »dolgočasne milijarde«. Potem ko je vesolje na našem planetu zakuhalo prvinsko juho, je ob neupoštevanju HACCP-standardov v juhi mrgolelo bakterij. A bakterije niso kazale posebne želje, da bi z združevanjem razvile višje oblike življenja, in šele kakšne 3 do 4 milijarde let po kuhi juhe naj bi se začeli oblikovati organizmi, iz katerih izhajajo vse rastlinske in živalske vrste. No, novi fosili dokazujejo, da je lenoba enoceličnih bakterij nekoliko krajša. Da so za zaostanek pri razvoju človeka deloma krivi tudi večcelični organizmi. Da se jim torej ni posebej mudilo ustvariti človeka, potem ko so pogruntali, kako sestaviti živo bitje.
No, pokrovko je v nekem trenutku odneslo s te umazane juhe in – če izpustimo kakšno milijardo let in milijardo korakov v evoluciji živih bitij – prišel je človek. Da bi si ta človek vedno bolj pogosto izmišljeval nove interpretacije lastne zgodovine. Tudi v Sloveniji. Najprej smo se učili, da smo nastali, ko so horde slovanske krvi preplavale tisto reko. Potem so nam rekli, da so ozemlje od predora Markovec do predora Karavanke naseljevali Veneti in ne z vzhoda pritepeni barbari. No, pred kakšnim letom pa je upokojeni profesor kemije Anton Perdih zatrdil, da je analiza DNK pokazala, da so geni, značilni za Slovence, avtohtoni in stari več tisoč let. Če parafraziramo: Slovenci na območje, ki oklepa avtocestni križ, nismo prišli. Ne. Tukaj smo vzniknili. Neposredno iz juhe. Saj ne, da bi zaradi tega lažje zmagali na Evroviziji – tam dokazano zmagujejo Nordijci in vzhodnjaki – ali da bi nas zaradi tega bolj resno jemali v veliki evropski družini. Ne, ta zgodovinski revizionizem bi prinesel boljše počutje le peščici.
Z veliko zanesljivostjo, primerljivo tisti, s katero znanstveniki sedaj trdijo, da je večcelično življenje starejše, kot smo mislili, lahko trdimo, da so v tej peščici tudi tisti, ki so prepričani, da smo prišli iz juhe, takoj nato pa smo se osamosvojili. Vmes ni bilo ničesar in, kot kaže, tudi ne potem. Vsaj ne omembe vrednega. Zato se vedno znova vračajo tja. Tako smo izvedeli, da se je naša samostojnost, naša državnost, rodila kljub veleizdaji takratnega predsednika predsedstva Milana Kučana. Kar je bilo v bistvu pričakovano. Projekt slovenska samostojnost namreč z oddaljevanjem od leta 1991 izgublja akterje in postaja herojski projekt peščice. Najprej so pozabili na 1,289.369 ljudi, ki so glasovali za samostojnost, nato so seznam zaslužnih tanjšali in tanjšali. S takim tempom bo v učbenikih leta 2045 pisalo, da je samostojnost Sloveniji priboril Janez Janša z majhno pomočjo Igorja Bavčarja. In da je Slovenec zlezel iz prvotne juhe, medtem ko so ostali narodi sveta še brbotali kot enocelični organizmi.
