Vadbo na trampolinu ženskam odsvetujemo, so zapisali uroginekološki strokovnjaki in dodali, da je za ženske po porodu, ki imajo oslabljene mišice, in za ženske, ki jim nehoteno uhaja urin ali pa imajo težave z zdrsom medeničnih organov, vadba na trampolinu celo škodljiva.
»Vadba na ponjavi ali trampolinu povzroča čezmerne obremenitve mišic medeničnega dna in drugih struktur v mali medenici, ki se lahko sčasoma zaradi kronično povečanega pritiska v trebušni votlini tudi poškodujejo. Posledica je lahko tudi urinska inkontinenca,« je razložila mag. Darija Šćepanović, specializirana terapevtka z Ginekološke klinike UKC Ljubljana.
V dokaz postreže z izsledki raziskav, ki so jih opravili pri športnicah, ki trenirajo na trampolinu. Ti so nedvomno potrdili, da je med njimi odstotek urinske inkontinence oziroma nehotenega uhajanja urina zelo visok – te težave ima od 67 do 80 odstotkov teh športnic. Med rekreativnimi športnicami ima težave vsaka druga, je razložila fizioterapevtka in dodala, da so raziskave pri profesionalni in rekreativni vadbi na trampolinu potrdile poleg večjega tveganja za urinsko inkontinenco tudi večje tveganje za nastanek spolnih motenj, pa čeprav gre za mlade športnice, ki še niso rodile. Nosečnost in vaginalni porod sta namreč dva izmed poglavitnih dejavnikov tveganja za urinsko inkontinenco. Dejavniki tveganja so še prekomerna teža, zaprtje, kajenje in vse dejavnosti, ki so povezane s čezmernim napenjanjem.
Drugačne ponjave, drugačna tehnika?
Čeprav trenerji vadbe jumping vztrajajo, da gre za povsem drugačne ponjave in zaradi oprijema povsem drugačno tehniko kot pri običajnem poskakovanju po ponjavi, Šćepanovićeva opozarja, da gre še vedno predvsem za poskoke. »Vsako skakanje povečuje pritisk v trebušni votlini. Če traja predolgo, se lahko tkivo sčasoma raztegne in poškoduje,« je bila jasna in dodala, da en sam pogled na ultrazvok nazorno pokaže, kako mišice medeničnega dna zaplapolajo že, če ženska samo zakašlja. »Pa si zamislite, kaj se z njimi dogaja ob enournem skakanju,« opozarja fizioterapevtka, ki meni, da bi tudi starši morali bolj nadzorovati skakanje otrok na domačih trampolinih. Študij, kaj bo z generacijo poskakujočih otrok, ni, meni pa, da jim občasno poskakovanje najbrž ne bo škodilo. Drugače pa je s sistematično redno vadbo, kar potrjujejo raziskave med športnicami.
Za zdravljenje urinske inkontinence so danes na voljo številne s študijami podprte metode in terapije. Na Ginekološki kliniki pravkar izvajajo študijo o učinkih elektromagnetnega stola, ki bo do konca leta potrdila ali ovrgla koristnost te terapije. Njihova raziskava o (prav tako samoplačniškem) laserskem zdravljenju pa je že dala statistično pozitivne učinke. Sicer pa se stresne urinske inkontinence lotevajo tudi z vse bolj razvejenimi operativnimi posegi, ki pa pridejo na vrsto šele proti koncu zdravljenja. Prvi korak zdravljenja je pogovor, v katerem ženskam predstavijo nasvete za zdrav življenjski slog, ki vključujejo, kaj in koliko piti in kaj jesti, da ne dražimo mehurja, razložijo jim, da je treba vzdrževati primerno težo, opustiti kajenje, pravilno dvigovati bremena, se izogibati zaprtju in pravilno sedeti na straniščni školjki. Pogovorijo se o prilagoditvi telesne dejavnosti. Namesto skakanja s kolebnico in na trampolinu Šćepanovićeva ženskam s težavami priporoča počepe, hitro hojo, kolesarjenje, skratka vse, kar ni povezano s poskoki in aktivnostmi, ki čezmerno povečujejo pritisk v medenični votlini. Najboljša pijača je voda, ker ne draži trebušne sluznice. Dnevno je je treba popiti vsaj poldrugi liter do dva litra. Več ni priporočljivo, saj preobremenjuje urinarni trakt.
Keglove vaje je treba pravilno izvajati
Po zdravstvenih nasvetih ženske s težavami prav tako temeljito poučijo o vadbi mišic medeničnega dna, ki jih strokovno ne imenujejo več keglove vaje, saj so se močno spremenile. »Medtem ko je včasih veljalo, da jih je treba vaditi kjer koli in kadar koli, danes vemo, da to vodi le v površno in nepravilno izvajanje vaj, ki lahko tudi škodi,« opozarja Šćepanovićeva in doda, da si je za vaje treba vzeti čas.
»Predstavljajte si, da poskušate ustaviti uhajanje vetrov iz črevesja in istočasno ustaviti curek urina. Občutiti morate, da se mišice medeničnega dna stisnejo in dvignejo. Pri moškem mora ob tem priti do premika mod navzgor,« je pojasnila specializirana terapevtka za konservativno zdravljenje urinske inkontinence in dodala, da zadostuje od 30 do 50 stiskov, ki pa morajo biti razporejeni prek celotnega dneva. Kot še pravi, imajo za pouk o pravilnem izvajanju vaj na kliniki veliko pripomočkov, saj vaj kar tretjina žensk ne zna izvajati pravilno. »Nekatere si s pritiskom navzdol, kot bi šle na blato, celo škodijo,« opozarja Šćepanovićeva in dodaja, da je to podobno škodljivo kot trampolin. Zato bi morali o vajah medeničnega dna začeti poučevati že otroke v vrtcu, vaje pa vnesti v program osnovnošolske vadbe, da bi njihovo izvajanje postalo tako samoumevno in rutinsko kot umivanje zob.
Veseli jo, da so mladi danes že veliko bolj ozaveščeni o težavah, ki v reproduktivnem obdobju pestijo vsako tretjo in po 65. letu vsako drugo žensko. Mlada dekleta namreč prihajajo k zdravniku že po prvih kapljicah uhajajočega urina, medtem ko starejše ženske za to potrebujejo od pet do deset let, in še takrat jih pomoč poišče le tretjina. Menijo namreč, da sodi uhajanje urina v naravni proces staranja. Hkrati pa o teh težavah starejši tudi neradi govorijo in se zaradi strahu, da smrdijo ali da ne bodo pravočasno našli stranišča, vse bolj zapirajo med štiri stene.
