Pred torkovo razglasitvijo odločitve sodišča EU o evropskem pravnem vidiku izbrisa delničarjev in obvezničarjev saniranih slovenskih bank napetost raste. Ugibanja, da naj bi bila odločitev sodišča za lastnike izbrisanih obveznic ugodna, s tem pa bi lahko izbrisanci računali tudi na razveljavitev oziroma odpravo posledic izbrisa na domačem ustavnem sodišču, so menda vse glasnejša tudi v Frankfurtu. Odločitve ustavnih sodnikov, ki so se po pomoč v Luksemburg obrnili že novembra 2014, medtem ni pričakovati pred jesenjo, bo pa v vsakem primeru svojo 600 milijonov evrov vredno težavo v primeru ugotovljene protiustavnosti ukrepov v bankah reševala Slovenija sama.
Različne scenarije, ki bi upoštevali odločitev ustavnega sodišča, so pred izrekom mnenja sodišča EU preigravali tudi na ministrstvu za finance. Finančni minister Dušan Mramor ob robu včerajšnjega zasedanja ministrov EU v Bruslju o morebitni odločitvi sodišča ni želel ugibati, je pa priznal, da obstajajo v primeru odločitve, ki je sicer ne pričakujejo, določena tveganja za javne finance.
V Luksemburg bodo zrli tudi iz drugih držav
Odločitve sodišča v Luksemburgu, ki bo presojalo izključno o pravu Evropske unije in ne o slovenskem zakonu o bančništvu ali izvedenih ukrepih v bankah, si nihče ne upa napovedati, je pa dejstvo, da bodo v torek vanj uprte oči tudi iz drugih držav, ki so šle skozi sanacijo bančnega sistema.
Spomnimo, da so ustavni sodniki evropskim kolegom kot prvo postavili vprašanje, ali je bilo sporočilo komisije o uporabi pravil o državni pomoči bankam iz avgusta 2013, ki je zahtevalo izbris podrejenih obveznic oziroma tako imenovani bail-in, za Slovenijo zavezujoče ali ne. V nadaljevanju so jih med drugim še vprašali, ali je komisija v tem primeru morda prekoračila svoje pristojnosti, ali so kršili načelo varstva upravičenih pričakovanj, ali je bilo kršeno načelo zasebne lastnine ter ali je bil izbris sorazmeren in res obvezen ukrep.
Ker je pravobranilec sodišča že nakazal, da naj sporočilo komisije za države ne bi bilo zavezujoče, sogovorniki ugibajo, da bi lahko v primeru, če to ugotovitev sodišče potrdi in na prvo vprašanje odgovori z ne, vsa preostala vprašanja označilo za nepomembna. Glede na to, koliko časa si je sodišče v Luksemburgu vzelo za odločanje, je to kljub vsemu malo verjetno.
Po iskanju krivca v iskanje morebitnega poplačila
Končno odločitev v primeru slovenskega izbrisa bo imelo ustavno sodišče. Če bi to ugotovilo, da je zakon o bančništvu, na katerem je temeljil izbris, resnično v neskladju z ustavo, je od ustavnih sodnikov pričakovati tudi, da bodo določili način reševanja neustavnega stanja oziroma naložili zakonodajalcu, da pripravi zakonsko podlago za to.
Da je v primeru ugotovljene neustavnosti nujno zagotoviti posebno možnost razreševanja nastalih situacij s temu namenjenimi posebnimi mehanizmi kot v primeru množičnih kršitev človekovih pravic, je ustavnim sodnikom predlagalo tudi vrhovno sodišče. To sicer ne dvomi o neustavnosti zakona o bančništvu, ki izbrisancem ne zagotavlja ne učinkovitega pravnega sredstva ne sodnega varstva.
Ukrep, ki ga je šestim bankam (NLB, Novi KBM, Abanki, Probanki, Factor banki in Banki Celje) naložila Banka Slovenije, je namreč vplival na več kot 100.000 delničarjev in okoli 2000 lastnikov podrejenih obveznic bank, skupna vrednost pa znaša 600 milijonov evrov. Za enak znesek je bil posledično nižji prispevek davkoplačevalcev, kot vseskozi opozarjajo predstavniki oblasti in centralne banke.
Bolj ko se bliža datum odločitve, glasnejše je tudi vprašanje, kdo naj bi nosil finančne posledice morebitne ugotovljene protiustavnosti izbrisa. Glede na to, da so z izbrisom obveznosti, ki so jih imele do lastnikov podrejenih obveznic, pridobile banke, ki so trenutno znatno nad zahtevano ravnijo kapitalske ustreznosti, bi bile po mnenju poznavalcev najverjetneje banke tiste, ki bi lastnikom podrejenih obveznic vračale denar. To pa menda ne velja za Novo KBM, kjer naj bi se država ob prodaji banke skladu Apollo zavezala, da bo nosila del stroškov morebitne za banko neugodne odločitve ustavnega sodišča.
