Dr. Gregor Majdič: Raje bi jedel gensko spremenjeno kot klasično pridelano koruzo

»Zakoni morajo biti strokovni, če hočemo, da bodo imeli veljavo, ne pa populistični. In v tem primeru gre za popolnoma populističen zakon,« o predlogu zakona, s katerim želi kmetijsko ministrstvo omejiti ali prepovedati pridelavo gensko spremenjenih rastlin (GSR), meni dr. Gregor Majdič, profesor za fiziologijo na ljubljanski veterinarski in mariborski medicinski fakulteti. Je eden od 28 znanstvenikov, ki so se podpisali pod poziv vladi, naj predlagani zakon, ki je do 28. maja v javni obravnavi, umakne. Zakaj?

»Menim, da je to področje v Sloveniji dobro urejeno že zdaj, celo zelo restriktivno v primerjavi z nekaterimi drugimi evropskimi državami. Hkrati menim, da ne smemo prepovedovati stvari samo zato, ker je (napačno informirano) javno mnenje proti. Ob uvedbi avtomobilov pred dobrimi sto leti so imeli v Veliki Britaniji zakon, ki je zapovedoval, da avtomobili v mestih ne smejo voziti več kot tri kilometre na uro, zunaj naselij ne več kot šest kilometrov, vedno pa mora devet metrov pred avtomobilom hoditi nekdo, ki maha z rdečo zastavo in opozarja ljudi na nevarnost. Zakon, ki omogoča splošno prepoved gojenja GSR, se mi zdi podoben temu zakonu. S pavšalnim omejevanjem, ki pri nas zajema tudi prepoved poljskih poskusov z gensko spremenjenimi organizmi (GSO), zaviramo napredek in Slovenijo še oddaljujemo od stika s tehnološko visoko razvitimi državami.«

Menim, da predvsem zaradi neinformiranosti oziroma slabe informiranosti. Pred nekaj leti je bila opravljena analiza slovenskih medijev, ki je pokazala, da jih je velika večina o GSO poročala negativno, v nekaterih zelo branih časopisih in revijah so v analizi našli celo izključno negativne objave, zelo redki (mislim, da samo eden) slovenski mediji so o tematiki poročali uravnoteženo. Primer neinformiranosti so denimo terminatorska semena. Ljudje kot argument proti GSO pogosto navajajo, da so škodljivi, ker kmetje ne morejo saditi semen, ki jih sami pridelajo. Nihče pa ne ve, da kmetje že kakšnih 50 let (davno pred pojavom GSO) gojijo le hibridno koruzo, ki daje zelo velik pridelek, njenega semena pa ne moremo uporabiti naslednje leto, ker pridelka iz takih semen skorajda ne bo. Že petdeset let kmetje od korporacij vsako leto znova kupujejo semena, pa tega do pojava GSO ni nihče problematiziral.

K odporu do GSO verjetno delno prispeva tudi to, da v Sloveniji za zdaj ne čutimo resne potrebe po tako izboljšanih rastlinah. Ko je pred leti na Havajih grozilo, da bo zaradi virusne bolezni propadla pridelava papaje, prebivalci niti pomišljali niso, ali bi ali ne bi gojili gensko spremenjene papaje, ki je bila odporna proti virusu.

Če govoriva o edinem organizmu, ki je dovoljen za gojenje v Evropi, koruzi MON810, menim, da je bolj zdrava od klasično pridelane koruze. Ta koruza namreč vsebuje v sami rastlini strup BT. Proizvajajo ga zelo razširjene bakterije, ki so v prsti povsod okoli nas, in uporaba tega strupa je celo dovoljena v ekološkem kmetijstvu. Strup BT je dokazano neškodljiv za sesalce, ker deluje le prek posebnih sprejemnih molekul, ki jih najdemo zgolj v črevesju žuželk. Koruzo, pridelano po klasični metodi, pa večkrat škropijo s kemičnimi sredstvi, za katera vemo, da so strupena tako za ljudi kot za številne živali. Zato bi raje jedel gensko spremenjeno kot klasično pridelano koruzo. Glede drugih GSO pa menim, da je treba vsak primer obravnavati posebej, tako glede varnosti za zdravje in okolje kot glede koristnosti.

Mislim, da stroka in znanost v sodobni družbi izgubljata veljavo. Vidimo, kako ljudje nasprotujejo cepljenju, verjamemo v različne teorije zarote, kot so strupene sledi letal na nebu in podobno. Tudi tu velik del krivde nosijo mediji, ki menijo, da morajo stvari predstavljati uravnoteženo, a ni čisto razjasnjeno, kaj sploh je uravnoteženo znanstveno poročanje, saj nimamo dveh plati znanosti. Pred kratkim sem prebral razlago, da je to tako, kot če bi nekdo v pogovoru trdil, da je Zemlja okrogla, mediji pa bi menili, da morajo imeti zaradi uravnoteženosti razprave na drugi strani sogovornika, ki trdi, da je zemlja ravna plošča.

Delno je za nezaupanje kriva tudi velika dostopnost vsakovrstnih, pogosto napačnih informacij na svetovnem spletu, delno tudi to, da nam je danes preprosto predobro. V Evropi smo pozabili na lakoto, nalezljive bolezni in vse druge tegobe, ki so pestile naše prednike še dve ali tri generacije nazaj. Prepričan pa sem, da se bo javno mnenje spet začelo obračati, ko se bodo začele zaradi necepljenja ponovno pojavljati bolezni, kot sta davica in otroška paraliza. Hitro se lahko tudi zgodi, da bo neka bolezen začela ogrožati recimo našo pridelavo pšenice. In če bo na voljo rešitev v obliki gensko spremenjene pšenice, sem prepričan, da se bo javno mnenje in mnenje odločevalcev zelo hitro obrnilo.