S predlogom zakona o vajeništvu, ki ga je pripravilo ministrstvo za izobraževanje, ni v celoti zadovoljen nihče. Delodajalci opozarjajo, da je še vse preveč nedorečeno, zlasti glede tega, koliko sredstev bo za vajeništvo namenila država, sindikate pa skrbi, da bo vajeništvo postalo še ena oblika prekarnega dela.
Pogledi delodajalcev in sindikatov se tudi sicer docela razlikujejo, osnovni kamen spotike je že sam status in delovnopravni položaj vajenca. Medtem ko so se sindikati zavzemali, da bi zanj veljala določila zakona o delovnih razmerjih, pa delodajalci na to nočejo niti pomisliti. »Naša temeljna zahteva je, da ima vajenec status dijaka in da zanj ne velja delovna zakonodaja. Če ne bo tako, zakona na bomo podprli,« je odločen predsednik Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije (OZS) Branko Meh. Delodajalci kot razloge za to navajajo »množico zapletenih razmerij« in višje stroške, vključno z regresom.
Ministrstvo za izobraževanje je naredilo kompromis in zapisalo, da je »vajenec oseba, ki se vključi v vajeništvo«. Kot so pojasnili, naj bi delodajalec z vajencem sklenil posebno pogodbo, ki ne bi bila pogodba o zaposlitvi, bi pa menda urejala večino pravic, ki jih takšna pogodba vsebuje.
Zlasti sindikati se s predlogom zakona glede takšnega statusa nikakor ne strinjajo. »V predlogu zakona ni ničesar napisanega ne o pravicah vajencev ne o tem, katere bi bile pritožbene instance v primeru kršitev,« opozarja glavni tajnik Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije (SVIZ) Branimir Štrukelj. Sindikati se zavzemajo, da dobi vajenec pogodbo, ki bi jasno opredelila, da ga varujejo iste pravice kot veljajo za preostale delavce, poleg tega pa zahtevajo, da bi se lahko v primeru kršenja pravic obrnil na delavsko predstavništvo ali sindikat. »Tako imajo urejeno v Nemčiji in Avstriji, takšna ureditev pa je bila v veljavi tudi v slovenskem vajeništvu v 90. letih prejšnjega stoletja,« pojasnjuje Štrukelj.
Za vajeništvo na voljo do 30 milijonov evrov
Za socialne partnerje je problem tudi financiranje vajeništva, zlasti glede tega, koliko sredstev naj bi zanj prispevala država in koliko delodajalci. Predlog zakona določa, da bi se najmanj 50 odstotkov izobraževalnega programa izvedlo kot praktično usposabljanje z delom pri delodajalcu, za to delo pa bi delodajalec vajencu izplačeval »vajeniško nagrado«, ki v prvem letniku ne bo smela biti nižja od 50 odstotkov, v drugem 70 odstotkov in v tretjem letniku 90 odstotkov minimalne plače. Delodajalec bo moral vajencu zagotoviti tudi povračilo stroškov prehrane in prevoza, stroškov v zvezi s službeno potjo in terenski dodatek.
Država bo po drugi strani plačevala vse drugo, prispevke za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, nagrade za mentorje, pa tudi stroške za naloge delodajalskih zbornic. Te naj bi bile namreč odgovorne tako za pripravo in izvedbo kot tudi za nadzor nad vajeništvom. Zbornice naj bi med drugim pripravljale in objavljale razpis vajeniških delovnih mest, načrt izvajanja vajeništva, določale in preverjale bi ustreznost delovnih pogojev in opreme, usposabljale mentorje, skrbele za redno izpolnjevanje obvez iz vajeniške pogodbe in posredovale v sporu med delodajalcem in vajencem. Poleg proračunskih sredstev naj bi bilo za vajeništvo s sredstvi Evropskega socialnega sklada (ESS) za naslednja tri do štiri leta na razpolago od 20 do 30 milijonov evrov.
Mizerne »nagrade«
V sindikatih menijo, da so vajeniške nagrade prenizke. »Če upoštevamo, da bodo veljale le za čas praktičnega usposabljanja, bo to pomenilo le nekaj sto evrov. Tako nizka plačila nakazujejo, kako mizerne so plače v teh panogah, zato bodo te 'nagrade' zgolj odvračale starše in otroke, da bi se vpisovali v vajeniške šole,« ocenjuje Štrukelj.
Še bolj kot »mizerne nagrade« pa sindikate moti to, da naj bi nad postopki in nadzorom bedele zbornice, medtem ko sami v predlogu zakona niso niti omenjeni.
Čeprav je šlo ministrstvo za izobraževanje večinoma ali skoraj v celoti na roko delodajalcem, pa ti kljub temu niso povsem zadovoljni. »Ministrstvo bo sicer za vajeništvo namenilo nekaj denarja, vendar pa naj bi to veljalo le za tri, štiri leta, potem pa bi morali vajeništvo financirati sami. To ne bo možno, saj je dodana vrednost v teh panogah prenizka, strošek dela pa prevelik. Če želi država spodbujati vajeništvo in imeti od tega tudi kakšen izplen, bi morala delodajalcem omogočiti določene davčne stimulacije ali pa delno subvencionirati strošek dela,« meni Igor Antauer, generalni sekretar Združenja delodajalcev obrti in podjetnikov Slovenije (ZDOPS). Dodatne subvencije in spodbude pričakujejo tudi v podjetjih, med drugim v papirnici Količevo Karton, kjer so prepričani, da se v nasprotnem primeru delodajalci za takšen način izobraževanja ne bodo odločali.
