Pri vnovičnem uvajanju vajeništva v slovenski izobraževalni sistem ostaja eno od ključnih vprašanj, ali bodo delodajalci izučene kadre pozneje pripravljeni tudi zaposliti. »Z vidika delodajalca ni smotrno vlagati časa v vajenca in ga vzgojiti, nato pa prepustiti konkurenci,« so prepričani strokovnjaki za poklicno svetovanje na zavodu za zaposlovanje. To pomeni, da bo sistem vajeništva najbrž zajel precej majhen delež dijakov v poklicnem izobraževanju, sklepa ravnateljica Srednje poklicne in strokovne šole Bežigrad (SPSŠB) Fani Al Mansour. Prvih nekaj let bodo delodajalce k temu spodbujala evropska sredstva, opozarja, a vprašanje je, kaj se bo zgodilo, ko ta poidejo.
O tem in drugih vprašanjih, ki jih je treba doreči pred spreminjanjem zakonodaje, se pogovarjajo na sestankih medresorske delovne skupine, ki jo je septembra imenovalo ministrstvo za izobraževanje. Odprtih vprašanj je še veliko, zdi pa se, da so se vpleteni poenotili vsaj o nečem: pregovorno uspešnega nemškega sistema ne bomo zgolj prevajali v slovenščino. In to je dobro, je odločna Al-Mansourjeva, saj potrebujemo sistem, ki bo deloval v našem okolju.
Kasnejša zaposlitev bi morala biti pogoj
Za šolnike je pri pripravi zakona o vajeništvu najpomembnejše vodilo, da politike izobraževanja ne smemo pogojevati s statusom vajenca. »Dijaki morajo imeti možnost, da se v poklicno izobraževanje vpišejo ne glede na to, ali imajo status vajenca ali ne. Če denimo delodajalec predčasno prekine pogodbo vajencu, ki je v drugem letniku, mu moramo omogočiti, da se v tretji letnik vpiše s 'klasičnim' statusom dijaka. Zahtevamo, skratka, enak izobrazbeni standard za vse,« je odločna ravnateljica. Po njenem bi se šola z delodajalcem morala dogovoriti, katere vsebine bo vajenec, ki bi šolo in vajeništvo kombiniral skozi vse leto, predelal pri delodajalcu in katere v šoli. Izhodišče za to bi bile lahko kar individualne pogodbe, ki jih dijaki že zdaj sklepajo z delodajalci, kjer opravljajo obvezno prakso.
Fani Al Mansour je še prepričana, da bi moral biti pogoj za delodajalce, ki bodo želeli pridobiti vajenca, zaveza, da ga bodo po koncu vajeništva tudi zaposlili. »Vajenec namreč ne sme postati deklica za vse, za kar delodajalec prejme še evropska sredstva, ampak ga mora kot prihodnjega zaposlenega usposabljati za strokovno delo.«
Delodajalce skrbijo regresni zahtevki
Delodajalci se medtem nekoliko bojijo, da bi status vajenca preveč spominjal na zaposlitev v smislu obstoječe delovnopravne zakonodaje. Poudarjajo tudi, da vendarle potrebujejo določene (sistemske) spodbude za usposabljanje kadrov – najsi bo v obliki sredstev za pokrivanje stroškov ali v obliki nižjih dajatev. »Prav zato, ker je mladega delavca najprej potrebno naučiti delati in ker prvi dve leti ne prinaša tako rekoč nikakršne dodane vrednosti, se podjetja trenutno raje odločajo za nekoliko starejše, ki so že bolj usposobljeni in vešči,« opozarja predsednik obrtno-podjetniške zbornice (OZS) Branko Meh.
Eno od ključnih težav za delodajalce po Mehovih besedah predstavljajo tudi regresni zahtevki za nezgode pri delu. To so povračila, ki jih zavod za zdravstveno zavarovanje zahteva od delodajalca, če pride do nezgode na delovnem mestu, ne glede na to, ali je nezgodi botrovala delodajalčeva ali delavčeva malomarnost. (Ta se lahko ugotavlja šele na sodišču.) »Komercialne zavarovalnice takšnega tveganja ne želijo zavarovati, a pomislimo samo na podjetnika, ki mu zaradi tega v najslabšem primeru grozi celo dosmrtno plačevanje rente,« opozarja Meh in dodaja, da regresni zahtevki lahko podjetnika, sploh če ima status samostojnega podjetnika in odgovarja z vsem osebnim premoženjem, uničijo. S pristojnimi ministrstvi poskušajo zato najti ustrezno rešitev; navsezadnje bi po mnenju sogovornika vsaj njihovo višino omejili navzgor, podobno kot je to pri prometnih nesrečah.
Vajeništvo tudi kot možnost prekvalifikacije?
Zapleta se tudi glede vključevanja starejših v sistem vajeništva. »Vajeništvo bi moralo biti namenjeno tudi tistim, ki so že opravljali določeni poklic, za katerega se je nato izkazalo, da na trgu dela zanj ni več povpraševanja. Na tak način bi se odrasli lahko 'prekvalificirali',« sta prepričani Zlata Šlibar in Barbara Gogala z zavoda za zaposlovanje. Po njunem mnenju bi si lahko zaposlitvene možnosti povečali tudi mladi, ki so predčasno zapustili šolanje, kar navsezadnje poudarja tudi Evropski center za razvoj vajeništva (Cedefop). Delodajalci nad vključevanjem odraslih niso navdušeni. »Odrasli so v splošnem manj učljivi, delodajalci tudi težje vzpostavijo avtoriteto, ki jo mentorji morajo imeti,« razmišlja Meh. Na ministrstvu medtem vidijo vajeništvo tudi kot možen način izvedbe programov, v katere se vpisuje izrazito malo dijakov in kjer je izvajanje v klasični obliki težavno – recimo v programu kamnoseštva.
Barbara Smajila
