V obeh vzporednih zgodbah je pogled na to telo odvisen od percepcije tako protagonistov kot bralcev. Avtorica ga izpostavlja v surovi obliki, s kratkimi, suhimi, okruškastimi stavki, ki spominjajo na dnevniške zapise in na prvi pogled tudi odbijajo, pri čemer se sprva zdi, da prvoosebni pripovedovalki umanjka vsakršna čustvena naklonjenost do zapisovanega. Slednja je prisotna v zakrknjeni obliki, kot posledica številnih preizkušenj, ki tako telo kot psiho izvotlijo na zgolj bivanje in pasivno ponavljanje spomina. Odtekanje zadnjih kapelj življenja, počasno izgubljanje utrujajočega boja, skozi katerega je prisiljeno stopati (golo) žensko telo. Ker izstopa iz zapisanih okvirjev, ker je nepredvidljivo, ogrožajoče, nezaščiteno, prvinsko, divje. In lépo. Lepota telesa, prekrita s poetično patino, pripronica nekje skozi branje romana, četudi realnost v vsej svoji grobosti in nepravičnosti še ni odigrala zadnje note in tolče naprej. V tem pogledu je to telo tudi metafora za nezamaskirano žensko, ki se ne uklanja utesnjujočim zapovedim družbe, ne glede na ceno, ki jo zato plačuje.
Kratek avtobiografski roman poteka v dveh časovnih linijah, ki skupaj zaobjameta obdobje približno dveh desetletij. Vzporedni zgodbi se ob koncu resignirano prepleteta, a obstaneta v svetlobi. Béatrice je zaposlena kot medicinska sestra v porodnišnici, kjer spremlja različne usode novopečenih mamic. Avtorica se osredotoča na žalostno usodo porodnice iz sobe 2, ki je utrpela smrt novorojenčka in za vselej ostala pri njih, mame, ki ne zmore dojiti, mame, ki je ob izgubi ene od dvojčic ostala v kokonu mrtve novorojenke, in se ob koncu romana ob čustveni toplini Béatrice – s čimer slednja zavestno preseže mejo strokovnosti – prebudi v življenje. Čustveni napor Béatrice je toliko večji ne zgolj zaradi žalostnih usod porodnic in sicer napornega delavnika, prepredenega z nehvaležno hierarhijo med zaposlenimi, kjer na eni strani ne umanjka nadlegovanje šefa in se na drugi tu in tam zgodi svetel preblisk (magična prisotnost južnoameriške medicinske sestre in »videnje« slepe kirurginje), pezo svojega dela je za Beatrice težko zdržati tudi, ker ima sama različne porodne zgodbe. Mati dveh otrok, ki ju je rodila in vzgojila med potovanji na glasbeno-plesnih turnejah, je rodila tudi mrtvorojenega Jezusa, kot sta ga poimenovala z Gaborjem, nadarjenim nemškim violinistom.
Po daljšem vztrajanju življenja na poti z umetniško skupino, ki je po Evropi navduševala s predstavo Kabaret ljubezni, se je Béatrice predvsem zaradi otrok odločila ustaliti v podedovanem pariškem stanovanju, kar pa ni vzdržalo zveze z Gaborjem. Njegova nomadska narava ga je odpihnila od nje in otrok. Zato delo medicinske sestre v porodnišnici, ki se zaključi s sumom na kaznivo dejanje, pridržanjem na policijski postaji in izpustom na svobodo. A ta svoboda je za Béatrice precej več kot zgolj pot domov.
