Marca je minilo 20 let, odkar so v UKC Ljubljana prvič gluhi osebi vstavili polžev vsadek in ji s tem omogočili, da sliši. V prvih letih so na Kliniki za otorinolaringologijo in cervikofacialno kirurgijo (ORL) UKC Ljubljana vstavili nekaj vsadkov na leto, danes pa si prizadevajo, da bi vsadek dobili vsi gluhi otroci in tudi odrasli, ki nenadoma oglušijo oziroma jim sluh tako opeša, da jim slušni aparat ne služi več.
»V tem času se je spremenilo veliko stvari: boljše in hitreje opravimo poseg, ponudimo pa lahko tri sisteme vsadkov,« je napredek opisala doc. dr. Saba Battelino, vodja otokirurške in avdiovestibulološke dejavnosti na kliniki ORL. Vzpostavili so tudi sodelovanje z Zvezo društev gluhih in naglušnih Slovenije. »Predvsem v zadnjih dveh letih so postali naši partnerji, zaupajo nam in boj proti polževim vsadkom, proti iztrganju gluhih iz kulture gluhih se je umiril. Za vsadek se odloča veliko odraslih s progresivno izgubo sluha, čeprav so temu nekaj let nasprotovali. Za operacijo se odločajo tudi ljudje, ki slabo slišijo in so slabovidni, predvsem ko spoznajo, da sta jim sluh in vid opešala do te mere, da je socialno življenje pri njih praktično onemogočeno,« razlaga zdravnica.
Vedno več potreb
V UKC Ljubljana so doslej polžev vsadek vstavili 291 ljudem, med njimi 26 pacientom lani; upajo, da bodo to število v prihodnje presegli ali pa vsaj ohranili. To je, je povedala predstojnica klinike prof. dr. Irena Hočevar Boltežar, povezano s finančnimi zmožnostmi Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Polževe vsadke so leta 2007 začeli gluhim vstavljati tudi v UKC Maribor, kjer pa opravijo manjši delež teh posegov.
Potrebe po tovrstnih operacijah so vedno večje. Polžev vsadek lahko dobijo tudi otroci, ki imajo ob gluhosti še druge primanjkljaje. Implantacijo ponudijo progresivno oglušelim ljudem, torej starejšim, ki jim slušni aparat ne služi več. Napredovali so pri diagnostiki malformacij notranjega ušesa in paciente, ki so jih včasih pošiljali na operacijo v tujino, danes operirajo sami. V Slovenijo se je celo preselilo 12 družin z območja nekdanje Jugoslavije, ker na kliniki ponujajo odlične možnosti rehabilitacije, čeprav so vsadke otrokom vsadili drugje. Po besedah dr. Battelinove zdaj intenzivno navezujejo stike z združenjem slepih in slabovidnih; pomagajo lahko predvsem gluhoslepim in slabovidno-slaboslišnim ljudem.
Na vsadek ni treba čakati
Zadnja tri leta na vstavitev polževega vsadka ni več treba čakati.
Pri otroku najprej z objektivnimi testi (brez sodelovanja otroka) ugotovijo, da je njegova slušna zaznava prešibka, da bi lahko razvil govorno komunikacijo, s preiskavami v splošni anesteziji pa, ali je slušna pot delujoča, saj je to pogoj za vstavitev kohlearnega implanta. Pri fantku, ki so ga operirali zadnjega, na primer, so diagnostiko in operacijo izpeljali manj kot v mesecu dni in pol. Pohiteti pa je treba, da ne zamudijo obdobja, ko otrok intenzivno gradi jezik in razumevanje. Zato operirajo že deset- do enajstmesečne otroke, saj se potem to komunikacijsko okno že začne zapirati.
»Osrednje živčevje se do polne mere razvija le, če je dovolj stimulacije. Če zamudimo to obdobje, bo potrebno veliko več energije in truda, da bo otrok v razvoju govora pridobil tisto, kar bi dobil brez težav, če bi normalno slišal,« pojasni Hočevar-Boltežarjeva.
Pri odraslih je prvi korak njihova odločitev, da sluh, ki ga imajo, tudi z uporabo slušnih pripomočkov ne zadošča in želijo več. Na kliniki nato opravijo teste, preverijo splošno zdravstveno stanje kandidata in ocenijo njegovo duševno stanje, saj mora biti pripravljen naučiti se novega razumevanja s tem aparatom. Bolnikom s hudo demenco zato žal ne morejo pomagati.
Operativni vsaditvi notranjega dela kohlearnega aparata sledi rehabilitacija. Ta za otroke ni naporna in zahteva uro dodatne logopedske obravnave na teden, saj otrok v ustreznem okolju, kjer je dovolj veliko število besed, napreduje sam. Za odrasle je ta faza napornejša, saj se morajo znova naučiti interpretirati slišano.
En vsadek ali dva?
Možno je, da osebi polževa vsadka implantirajo na obeh straneh glave. Bilateralna kohlearna implantacija prinaša določene prednosti: boljše razumevanje govora v hrupnem okolju, orientacijo v prostoru, pri poslušanju glasbe... Na drugi strani tehtnice pa so finančne možnosti, saj en polžev vsadek stane dobrih 20.000 evrov, čez 20 let pa ga je treba zamenjati, opozarja Hočevar-Boltežarjeva.
Še vedno imajo pri vsaditvi aparata prednost gluhi, ki potrebujejo implantant čim prej, da bodo sploh slišali, dodaja dr. Battelino. Oba vsadka pa takoj zagotovijo ljudem, ki imajo genetsko povzročeno progresivno izgubo sluha in vida, saj vedo, da bo v prihodnje sluh njihov edini kanal zaznave. Glede na zmožnosti zdravstvene blagajne lahko na željo staršev obojestransko vstavijo vsadke tudi otrokom; takih je trenutno dvanajst.
»Vedeti pa moramo, da vsaka implantacija, predvsem na območju glave, lahko prinese zaplete, pri obojestranski implantaciji in reoperaciji pa je možnost zapletov podvojena,« opozarja zdravnica, da je treba pred vsako tovrstno odločitvijo dobro premisliti.
Skupinsko delo
Vstavitev vsadka je skupinsko delo in pri zdravljenju ter rehabilitaciji prejemnika vsadka sodelujejo različni strokovnjaki, prejemnik vsadka oziroma njegovi starši pa se zavežejo k dosmrtnemu sodelovanju s stroko.
Pri vseh otrocih sledijo uspešnosti njihove slušne rehabilitacije. Foniater redno, na določene intervale, pregleduje otroke, jemlje in akustično analizira vzorce glasu ter na osnovi tega ugotavlja, kako otrok napreduje pri govoru. Testiranja razumevanja govora in slovnice kažejo, da otrok, ki so mu polžev vsadek vstavili in zunanji del aparata namestili v starosti 12 mesecev, pri petih letih dohiti slišečega petletnika. »Če ta čas zamudimo, slišečega vrstnika ne dohiti nikoli več,« pojasni Hočevar-Boltežarjeva. Otroci s polževim vsadkom lahko obiskujejo redno šolo.
Defektologi poskrbijo, da imajo pacienti pravilno in natančno nastavljene govorne procesorje, torej zunanji del vsadka. Tega v avdiovestibuloškem centru prvič nastavijo mesec dni po operaciji; v povprečju oseba potrebuje 15 nastavitev. Z uporabniki se srečujejo tudi kasneje, ob menjavah procesorjev na vsakih pet let in ob morebitnih težavah. Klinična logopedinja Anita Kastelic: »Lepši del mojega dela je, ko vidim otroka po določenem času in govori tekoče v svojem narečju in mi pove stvari, ki jih kot gluh nikoli ne bi mogel.«
Kako in kaj slišijo
Pacienti, ki so slišali in oglušeli kasneje v življenju, povedo, da s polževim vsadkom slišijo bolj kovinski, robotski zvok, pojasni klinična logopedinja Mateja Božič. Za otroka, za katerega je to prvi stik s slišečim svetom, je tak sluh normalen. »Če otrok ne bi slišal podobno, kot slišimo mi, tudi izgovarjal ne bi na tak način, kot mi govorimo, saj posnema tisto, kar sliši. Med odraslimi pa nekateri potrebujejo več časa, da sprejmejo nov način poslušanja. Vendar se po nekaj letih nikoli več ne vprašajo, kako je bilo včasih.« »Odrasli, ki nov sluh lahko z nečim primerjajo, so na začetku večinoma razočarani, razen tisti, ki so ob izgubi sluha doživeli veliko travmo in so veseli, da vsaj nekaj slišijo,« opaža Anita Kastelic. Sčasoma se tudi oni naučijo razločevati govor. Objektivni testi, ki jih opravljajo, sicer kažejo, da je njihov sluh večinoma primerljiv s sluhom normalno slišečih. Nekoliko težav imajo morda le pri poslušanju glasbe, če so zahtevnejši.
