Interpretacije Otella, kot jih niza José Cura, si zapisuje tudi zgodovina. Ta argentinski umetnik namreč slovi kot izvrsten interpret Verdijevih opernih junakov, Otello pa je bil v tem nizu vedno poseben. Prvič ga je odpel leta 1997 v Teatru Regio v Torinu. Predstavo je takrat prenašala italijanska televizija in ogledal si jo je tudi sloviti italijanski dirigent Claudio Abbado, znotraj opernega repertoarja pravi ekspert za Verdija in Rossinija; menda je takrat navdušeno vzkliknil: »Novi Otello je rojen!«
Noče biti »četrti« tenor
Ko je Cura pred leti obiskal ljubljanski poletni festival, je nastopil ob spremljavi Orkestra Slovenske filharmonije in pod taktirko Marka Letonje; na večeru opernih arij je bil pevec solist, poprijel pa je tudi za dirigentsko palico. Takrat je za naš časopis povedal, da se ne strinja z oznako »enega najboljših tenoristov na svetu« in da se pravzaprav ves čas otepa tudi naziva »četrtega tenorista«, ki so mu jo prilepili ob asociacijah na »tri tenorje« – Joséja Carrerasa, Placida Dominga in Luciana Pavarottija. Oni preprosto nimajo dedičev, je Cura pozneje večkrat poudarjal v medijih. Vseeno so mu prav ta velika imena na neki način utirala pot v operni posel: v začetku svoje pevske kariere je vskočil v produkcije, če je denimo zbolel Pavarotti, z Domingom pa sta sodelovala večkrat, predvsem ko se je Domingo lotil dirigentske kariere. Med drugim sta posnela 21 Puccinijevih arij.
Sicer pa Cura rad poudarja, da je v prvi vrsti umetnik in profesionalec in da njegovo življenje pravzaprav ni življenje tipičnega opernega pevca; poleg petja rad tudi dirigira, sklada, fotografira, se ukvarja s športom in počne še kaj. Opernega petja se je pravzaprav lotil nazadnje. Pravi celo, da je operni pevec s pop dušo, pred operno kariero se je namreč potikal po pop vodah. Težko pa je danes reči, ali bi bil Cura še bolj popularen, če bi ostal v popularni glasbi in ne bi rinil v medijsko manj razvpit operni svet. Ne glede na to si je z leti zgradil kult osebnosti, zato ga pozna še kdo drug, ne le operni zanesenjaki. Slovi tudi po tem, da lahko ob tenorskih vlogah zaradi svojega temno obarvanega glasu, za katerega pravijo celo, da je najbolj dramatičen med tenoristi, poje tudi nekoliko nižje, baritonske vloge. Povrhu vsega zna igrati, dramskost ima v genih, kar je v sodobnem opernem svetu tako ali tako že nuja.
Junak z napakami
Cura skozi leta pozornosti javnosti ostaja zelo prizemljen. Na ta način izbira tudi operne vloge; pravi, da nikoli ne izbere takšnih, ki niso verjetne, življenjske in jih ne more navezati na vsakdanje dogodke. Zato si izbere like, ki ravno tako poznajo skrbi in strasti ter imajo napake. Takšen je tudi njegov Otello. Nekoč je dejal, da če kot interpret vidiš v Otellu vojščaka in junaka, lahko sicer daš na odru vse od sebe – in to je ljudem potem všeč. Ampak Otello je po njegovem še kaj drugega, je recimo tudi ljubosumen mož, najet vojak, žrtev rasizma, padli junak s pomračenim umom – in ravno ta življenjski, realen pogled na opernega junaka je Curo zapisala med nesmrtne interprete te velike tenorske vloge. Tudi sam je nekoč dejal, da to vlogo vidi kot operni vrhunec, kot dotik popolnosti, po katerem je težko iskati naprej.
Ena takšnih njegovih kultnih vlog je tudi vloga Samsona v operi Samson in Dalila skladatelja Saint-Saënsa. Morda ravno zato, ker se je vloge lotil »neoperno«. Za neki intervju je povedal, da mu je bil vzornik pri študiju te vloge filmski Laurence Olivier in nikakor ne kateri od »nesmrtnih« opernih tenoristov.
Spoprijem z opernimi režijami
Danes 54-letni Cura se je rodil v Rosariu v Argentini. Po študiju kompozicije in dirigiranja se je preselil v Buenos Aires in se kot pevec pilil v Teatru Colón. Približno takrat je začel tudi dirigirati, tako da je bil v gledališču en večer na odru, drugi večer pa v orkestrski jami. Sicer pa se je po vojaškem udaru sredi sedemdesetih let v Argentini, ko je družina obubožala, preživljal na različne načine: kot inštruktor bodybuildinga, prodajalec v špeceriji, glasbenik na ulici in seveda pevec v zboru Teatra Colon. S tem si je plačeval glasbeno šolanje, leta 1991 pa je potem prišel v Italijo in si tu ustvaril družino.
Leta 2007 se je prvič preizkusil kot operni skladatelj; napisal je delo La Commedia finita, ki ga je tudi režiral. Režiral je tudi produkcijo Samson in Dalila v Badisches Staatstheater v Karlsruheju leta 2010, Lastovke v francoskem Nancyju dve leti pozneje, Glumače v belgijskem Liegu (2012), zelo odmevno pa Otella v Teatru Colón. Podoben uspeh je lani kot režiser doživel v Švedski kraljevi operi s predstavo La Bohème, ki jo je idejno priredil po znani Puccinijevi operi, s čimer si je Cura prislužil tudi vzdevek »skandinavski boem«. Lani je postal rezidenčni umetnik Praškega simfoničnega orkestra, v domači Argentini pa je za umetniške dosežke v kulturi prejel Sarmientovo nagrado.
Cura bo po obisku Ljubljane nadaljeval gostovanja po poletnih festivalih. Enajstega julija ga čaka gala nastop na Poletnih igrah v Dubrovniku, kjer bo pel operne arije in napeve skupaj z mlado slovaško sopranistko Lindo Ballovo, spremljal pa ju bo Simfonični orkester HRT.