V Sloveniji ni filmarja, ki bi se razglašal za Spielberga ali Tarkovskega, še težje pa bi našli »navadnega« človeka, ki bi se ljudem na avtobusu predstavljal kot Damjan Kozole ali Igor Šterk in se celo naselil v njihovo hišo pod pretvezo, da bo v njej snemal film. Slovenija pač ni Iran, kjer se je takšen primer resnično zgodil. Ali Sabzian se je sopotnici na avtobusu lažno predstavil kot filmski režiser Mohsen Makhmalbaf in ji predlagal, da bi v njeni hiši posnel film, v katerem bi lahko imel kakšno vlogo tudi njen sin. Družina Ahani ga je kmalu razkrinkala in pod sumom, da jih hoče oropati, prijavila policiji. Na sodišču je družina sicer umaknila svojo obtožbo, toda Sabzian je bil vseeno obsojen na 40 dni zapora.
Za ta primer, ki priča o osupljivi moči in vlogi filma v Iranu oziroma Teheranu, kjer se je pripetil, smo izvedeli v filmu Veliki plan, ki ga je leta 1990 posnel Makhmalbafov kolega Abbas Kiarostami, cineast, s katerim je bil v 90. letih najbolj povezan mednarodni vzpon iranskega filma. Prejšnji teden so hudo bolnega Kiarostamija iz Teherana odpeljali na operacijo v Pariz, kjer je v ponedeljek umrl, star 76 let.
Od češnje do cigarete
»Primer Sabzian« je seveda naravnost klical po Kiarostamiju, saj je vprašanje razmerja med filmsko iluzijo in realnostjo konstanta v njegovem delu, pogosto pa je povezana s filmsko refleksijo oziroma samonanašalnostjo. In kaj je lahko bolj filmsko refleksivno kot vprašanje, ali tudi film kot tak ne počne tega, kar je Sabzian poskušal v realnosti?
V Okusu češnje (1997), nagrajenem z zlato palmo v Cannesu, je protagonist gospod Badi, ki ima fiksno idejo o samomoru, vendar z njo ne obtiči kje na samem v zaprtem prostoru, ampak jo dobesedno povnanji, saj se z njo vozi okoli in nadleguje ljudi, naj mu pomagajo pri uresničitvi njegove zamisli. To svojo idejo je torej poslal na potovanje v svet, med ljudi, in tako dosegel, da ni bila več samo njegova, saj so se morali z njo ukvarjati tudi drugi ali vsaj pokazati svoj odnos do nje. Nazadnje Badi le najde nekoga, turškega biologa, ki ga sicer najprej poskuša odvrniti od te njegove ideje s priklicevanjem okusa češenj, a mu je nazadnje za denar le pripravljen pomagati pri izvedbi samomora in ga zjutraj zasuti v jamo, ki si jo je Badi že izkopal. Badi se naslednje jutro pripelje na grič in leže v svojo jamo. V velikem planu s temnim ozadjem vidimo Badijev obraz in njegove oči, ki se zapirajo. Slika se zatemni in postane črno platno. Konec filma? Ne, znova se prikaže podoba pejsaža z gričem, nato se zaslišijo klici čete vojakov, za njimi pa prikoraka snemalec s stojalom za kamero in nazadnje se prikaže še sam Kiarostami. Z griča pride Homayon Ershadi, ki je igral Badija, in Kiarostamiju ponudi cigareto; Kiarostami jo vzame, kot da je sam obsojen na smrt, in zdaj je res konec filma.
Vstop v zunanjost filma
Ta finalni moment filmske samonanašalnosti ima seveda derealizacijski učinek, ki razblini iluzijo, da je šlo zares oziroma za zgodbo o možu, ki se mu je nazadnje le posrečil samomor. Že, ampak tudi ta derealizacija filmske iluzije ima svoj učinek, ki je v tem, da lahko tudi samega gledalca, ki si je ob odhodu iz kina morda tudi sam prižgal cigareto, kakor jo je igralec Kiarostamiju, prešine zoprno vprašanje, kaj pa bi on sam naredil ali odgovoril, če bi mu prišel nasproti kakšen Badi s svojim trapastim predlogom. Tista zunanjost, kjer poteka večina Kiarostamijevih filmov, je torej lahko celo širša od samega filmskega platna in seže tudi iz kina.
Abbas Kiarostami (rojen 22. junija 1940 v Teheranu) je pri Inštitutu za intelektualni razvoj otrok in mladoletnih ustanovil filmski oddelek, kjer je sam posnel več izobraževalnih in vrsto kratkih filmov, s katerimi se je pridružil iranskemu »novemu valu« ob koncu 60. let. Njegov prvi celovečerec je Poročilo (1977), o uslužbencu finančnega ministrstva, ki je osumljen korupcije, obenem pa ima še težave v zakonu. Potem je kakšno desetletje snemal krajše igrane in dokumentarne filme ter z naslednjim celovečercem, Kje je hiša mojega prijatelja? (1987), osvojil nagrado v Locarnu. S tem filmom se je tudi začela njegova uspešna mednarodna kariera, posejana s festivalskimi in drugimi nagradami in priznanji za Domačo nalogo (1989), Veliki plan, In življenje teče dalje (1991), Pod oljkami (1994), Okus češnje, Veter nas bo odnesel s seboj (1999), Deset (2002) in druge.
V filmu Veter nas bo odnesel s seboj se »moški iz mesta« nastani v neki iranski vasi, kjer naj bi posnel nekaj slik o pogrebnem obredu in objokovanju umrlega, česar pa ne more narediti, dokler se stoletna starka ne odloči za smrt. Tako najprej išče znamenja, ki bi mu povedala, da je starkina smrt »na dobri poti«. Njegov pogled je torej pogled nekoga, ki čaka na starkino smrt v zameno za »avtentične« etnografske podobe vaščanov in vaščank, ki si od žalosti praskajo obraze. Tega moža na lovu za podobo sicer ne igra sam Kiarostami, toda igralec Bezad Durani mu je precej podoben. Najbrž zato, ker se prek tega lika Kiarostami spominja, da je šel tudi sam v nekem svojem filmu iskat podobe katastrofe, potresa, da bi jih kazal v Teheranu in Cannesu. Veter nas bo odnesel s seboj bi torej lahko vzeli tudi kot kiarostamijevski »diskurz o metodi«, v katerem se po dvojnem portretu cineasta kot »dr. Jekylla« (In življenje teče dalje, Pod oljkami) pokaže še »dr. Hyde«, ne ravno zloben, zato pa samokritičen filmar.
