V Rimu je v ponedeljek umrl italijanski igralec Carlo Pedersoli, star 86 let (rodil se je 31. oktobra 1929 v Neaplju), bolj znan pod imenom Bud Spencer, ki se je skupaj s Terenceom Hillom (prav tako italijanskim igralcem Mariem Girottijem) proslavil v seriji špageti vesternov.
Od vrhunskega plavalca do filmskega igralca
Preden je postal filmski igralec, je bil Carlo Pedersoli odličen plavalec. Potem ko se je njegova družina leta 1948 vrnila iz Brazilije (oče je delal na italijanskem veleposlaništvu v Recifeju), se je Carlo v Laziu včlanil v plavalni klub in kmalu postal prvi Italijan, ki je v manj kot minuti preplaval razdaljo 100 metrov. Dvakrat je nastopil na olimpijskih igrah, leta 1952 v Helsinkih in štiri leta pozneje v Melbournu, ter osvojil dve medalji na mediteranskih igrah v Egiptu. Igral je tudi vaterpolo in leta 1954 z vaterpolskim klubom Lazio osvojil naslov državnega prvaka. Poskusil se je še v ragbiju, se za nekaj časa vrnil k študiju prava in sociologije, nazadnje pa ga je premamil film. To je bil čas »Hollywooda na Tiberi«, namreč čas velikih hollywoodskih spektaklov, posnetih v rimskem studiu Cinecitta, in Pedersoli je dobil vlogo rimskega stražarja v filmu Quo vadis? (Mervyn LeRoy, 1951). Potem je vse do srede 60. let nastopal v manjših vlogah, večinoma v tretjerazrednih oziroma tako imenovanih komercialnih filmih, a tudi v Zbogom, orožje (Charles Vidor, 1957). Na snemanju Hanibala (Edgar Ulmer, Carlo Ludovico Bragaglia, 1959) se je Pedersoli spoznal z italijanskim igralcem Mariem Girottijem, toda ne v italijanski ne v ameriški filmski vedi ni najti podatkov, kako je prišlo do tega, da sta Carlo Pedersoli in Mario Girotti, preimenovana v Buda Spencerja in Terencea Hilla, čez osem let oblikovala nov igralski par, ki je debitiral v špageti vesternu Bog odpušča, jaz ne (Dio perdona, io no/God Forgives, I Don't, Giuseppe Colizzi, 1967).
Vpeljal komični špageti vestern
Že res, da je bil to špageti vestern, vendar že neskončno daleč od tistega, ki so ga ustvarili Sergio Leone, Sergio Corbucci in Sergio Solima. Njihovi in še posebej Leonejevi filmi so bili nič manj kot revolucija v žanru vesterna. In ne le to, z današnjega vidika bi lahko v njih videli prav sarkastično manifestacijo »divjega«, »sproščenega«, neoliberalnega kapitalizma. Kaj pa kažejo? Junaka, »samostojnega podjetnika« (naj bo ropar ali lovec na glave), ki vse, kar počne, počne za denar in je »junak« le zato, ker je v tem »boljši« od drugih; svet ekonomskega cinizma, ki se reži vsem drugim vrednotam razen denarni vrednosti; svet, v katerem vsakršna iluzija, vsakršno zaupanje v kar koli drugega kot v tržne zakone in menjavo vodi v pogubo. Špageti vestern je potem »via« Clinta Eastwooda vplival na preobrazbo ameriškega vesterna, toda v Italiji se je izpel. Vrhovi so bili doseženi, sledili pa so posnemovalski poskusi preživetja na njihovih pobočjih. In ena izmed teh preživitvenih oblik je bil prav komični špageti vestern, ki sta ga vpeljala Bud Spencer in Terence Hill, opirajoč se na staro komediografsko tradicijo dvojice nasprotnih likov, »debelega in suhega« ali »Sanča Panse in Don Kihota na Divjem zahodu«, vendar s pomešanimi lastnostmi in prilagojenimi svetu špageti vesterna. Če ne bolj svetu stripa ali risanke, saj v njunih filmih, naj se še tako mlatijo in streljajo, tako kot v risankah nihče ne umre, vsi, ki padejo, znova oživijo in se poberejo. Bud Spencer je bil »dobrodušni nasilnež«, »il gigante buono del cinema italiano«, kot so ob njegovi smrti zapisali v časopisu La Reppublica.
Pogorel v politiki
Tako kot sta v »klasičnem« špageti vesternu kraljevala Django in Ringo, sta tudi Spencer in Hill požela največ uspeha z likom Trinita (They Call Me Trinity, 1970, Trinity Is Still My Name, 1971); če je to ime aludiralo na Sveto trojico, potem bi lahko edino v njunem komedijantskem duhu videli kakšno zamenjavo za Svetega duha. Bud Spencer in Terence Hill sta nastopila skupaj v 18 filmih, sam Spencer pa je v 70. in 80. letih nastopil še v vrsti drugih filmov in igralsko kariero nadaljeval v TV-nadaljevankah (nazadnje je nastopil v seriji I delitti del cuoco/Kuharjevi prestopki, 2010). Leta 2005 se je Bud Spencer poskusil tudi v politiki in kot kandidat Berlusconijeve stranke Naprej, Italija pogorel na lokalnih volitvah. Tako zaradi tega poraza kot zaradi medijskih kritik, da sodeluje v berlusconijevski »politiki šovbiznisa«, o politiki potem ni več hotel niti slišati.
