Kot kaže, se ministrica Maja Makovec Brenčič tega dobro zaveda. Veljavnega modela NPZ zato ni obrnila na glavo, temveč ga je v sodelovanju z ravnatelji le korigirala in naravnavala v želeno smer: podelila mu je nekaj več teže in pomena. Eksterci bodo zato vsi obvezni, sledili si bodo po vsakem triletju, na šolske ocene pa bodo vplivali le toliko, da učitelji ne bodo mogli več vpiti, da se učenci delajo norca iz ekstercev in da jih je treba zato ukiniti.
To, da so učenci eksterce ignorirali, sicer nikoli ni držalo. Vsaj ne v resnem obsegu, pišmeuharskemu odnosu mnogih učiteljev navkljub. To je pokazala tudi nedavna anketa med učenci, ki so jo izvedli v šolah na pobudo združenja ravnateljev. Izkazalo se je, da se velika večina učencev na NPZ pripravlja – največ dva dni in le kot na navaden test, a vendarle. Da so NPZ nesmiselni in nepomembni, jih misli le kakšna desetina. Anketa pa je pokazala nekaj drugega, bolj skrb zbujajočega: da polovice slovenskih učencev prav nič ne zanima, kako dobro so se odrezali v primerjavi z nacionalnim povprečjem. Ali torej slovenskim otrokom manjka zdrave tekmovalnosti, nemara želje po objektivni oceni svojega šolskega dela? Ali jih je primerjav le strah? O tem lahko le ugibamo.
Ustaljena prepričanja ruši tudi podatek, da je kar 60 odstotkov učencev zatrdilo, da se o dosežkih na NPZ niso pogovarjali s svojimi starši. In vendar strokovnjaki kar naprej poudarjajo, da bi morali biti dosežki na ekstercih zelo pomembna informacija za starše. Tudi s tega vidika se zdi odločitev ministrice, da s pretvorbo točk v ocene v zadnjem razredu vendarle nekoliko poveča pomen in težo ekstercev, pravilna. Starše očitno zanimajo le ocene v redovalnici. Pravzaprav je škoda, da to ne velja vsaj še za drugo triletje.
Novi model NPZ obenem tudi kaže, kako se zgodovina nepremišljenih ukrepov rada vrti v krogu. Janšev minister Milan Zver se je v zgodovino NPZ zapisal z odpravo ekstercev ob koncu prvega triletja, spremembo je utemeljeval z izjemno visokimi stroški NPZ, z odpravo obveznega preverjanja znanja po drugem triletju in z odpravo vpliva ekstercev na vpis v srednje šole. Lep del javnosti, tudi šolske, je tej spremembi ploskal, prav kmalu pa začel ugotavljati, da takšni eksterci izgubljajo veljavo in smisel.
Na državnem izpitnem centru so sicer ves čas upravičeno poudarjali, da bi eksterci lahko pozitivno vplivali na pouk tudi takšni, kot so zdaj. Lahko so namreč odlična povratna informacija, saj je iz njih mogoče razbrati marsikaj: koliko otroci znajo v primerjavi s šolami v regiji ali nacionalnim povprečjem, pa tudi česa ne obvladajo ali kaj jim gre bolje kot drugim. A težava je v »lahko«. Eksterci namreč funkcionirajo kot mehanizem za izboljševanje kakovosti šolskega dela le v primeru, da vodstva šol od učiteljev sploh zahtevajo, da se poglobijo v primerjavo šolskih in eksternih dosežkov učencev. Vse večji razkorak med šolskimi ocenami in dosežki na ekstercih kaže, da se to dogaja v preskromni meri. Tovrstnih pomanjkljivosti novi kompromisni model ne odpravlja.
