Ministrica Stanka Setnikar Cankar svojega stališča o sedanjem konceptu Nacionalnega preverjanja znanja (NPZ) še ni razgrnila; to naj bi naredila potem, ko bo pod streho šolski proračun. Je pa že pomenljivo opozorila, da »stroka in izkušnje drugih držav gredo bolj v smer, da postanejo sestavni del kriterija za napredovanje v srednje šole«. A če bodo eksterci znova postali mehanizem selekcije, je dobro vedeti vsaj dvoje: to so v preteklosti že bili, a je prevladalo stališče, da imajo prehude posledice za učence. In drugič: »Lukšičeva« bela knjiga o izobraževanju, za katero je bilo porabljenih najmanj 650 tisoč evrov, priporoča diagnostično in odsvetuje selekcijsko naravo NPZ. Je v štirih letih bela knjiga postala ničvreden papir? Težava je v tem, da si tudi strokovnjaki niso enotni, kakšni eksterci bi nam najbolj ustrezali…
Od uvedbe nacionalnega preverjanja znanja mineva štirinajsto leto. V tem času je skoraj vsaka vlada prišla na idejo, da bi jih bilo dobro popraviti. Reformiranje se je pravzaprav začelo že v šolskem letu 2001/2002, ko so bili uvedeni. Takrat so si strokovnjaki zamislili NPZ po vsaki triadi, zaključne ocene v 9. razredu so bile kombinacija notranjih in zunanjih. Če komu na NPZ v 9. razredu pri posameznem predmetu ni uspelo dobiti pozitivne ocene, je bil pri tem predmetu ocenjen negativno. V javnosti, zlasti politični, so se v domnevni skrbi za preobremenjene otroke pojavljali številni ugovori. Zapletlo pa se je tudi pri sami izvedbi.
Če bi obveljalo pravilo, da osnovne šole ne izdelajo učenci, ki niso dosegli minimalnih standardov (polovice vseh možnih točk), jih kar lepo število ne bi zaključilo šole. Zato so komisije, pristojne za NPZ, sprejele salomonsko rešitev: spodnji prag so leta 2002 pri matematiki postavile na 20 točk. Zaradi negativne ocene na NPZ zato na koncu vendarle ni padlo »preveč« učencev. Nato je zaradi pritiskov dela stroke obveljalo, da so eksterci v taki obliki preveč stresni.
Zanemarjeni standardi
Nacionalno preverjanje je zato v času prve Janševe vlade postalo zgolj »diagnostično«. Minister Milan Zver je ob nasprotovanju dela stroke v šolskem letu 2005/2006 v skladu z volilnimi obljubami spremenil zakonodajo: odločil je, da rezultati NPZ ne smejo več vplivati na šolske ocene ali dokončanje osnovne šole, ukinil pa je tudi nacionalno preverjanje znanja v 3. razredu. »NPZ-ji ne smejo biti selekcijski mehanizem. To bi pogubno vplivalo na šolo, ki bi tako postala pripravljalnica za eksterce. Ni mogoče pristati na to, da tisti, ki jih ne bi opravil, ne bi mogel zaključiti osnovne šole. Ta rešitev je bila skrajno nerazumna, uzakonjena pa je bila po mojem zato, ker so nekateri lobiji, zlasti založniški, imeli prevelik vpliv na snovalce našega šolskega sistema,« je leta 2007 spremembo zasnove NPZ v Dnevnikovem intervjuju utemeljeval minister Milan Zver. Založniki tako res niso več služili s priročniki za čim boljše rezultate na ekstercih, saj ti niso več imeli posledic, a hkrati je padala tudi motivacija učencev in učiteljev za čim boljši rezultat na zunanjih preizkusih znanja.
»Eden od razlogov za to, da je vlada v času ministra Zvera ukinila NPZ po prvem triletju, so bili previsoki stroški preverjanja, toda NPZ /danes/ državo stanejo okoli 460 tisoč evrov. Izvedba NPZ v tretjem razredu bi jih morda podražila za kakšnih 50 tisoč ali morda 100 tisoč evrov; z vidika države je to drobiž,« meni direktor Državnega izpitnega centra dr. Darko Zupanc, ki ukinitev NPZ v 3. razredu zelo obžaluje. »Vemo, kako slabo nam gre v bralni pismenosti. Če bi država ohranila NPZ po prvem triletju, bi lahko pravočasno zaznali težave in ukrepali.« Dobili bi, na primer, izhodišče za to, da bi šolam po pisanju NPZ v 6. razredu posredovali analize o dodani vrednosti glede na dosežek na prvem NPZ. Na šolah bi tako lahko v zadnjem triletju delo s posameznimi učenci še kaj spremenili in dosežke izboljšali.
Tudi pri ekstercih je zmagala t.i. »prijazna šola«, »koncept«, ki je ostro bičal domnevno »pretrdo«, »prezahtevno«, »predisciplinirano« šolo. Mehki, permisivni pristop pa je slovenski šoli v drugi polovici devetdesetih in prvi polovici prvega desetletja tega stoletja zadal udarec, od katerega si še danes ni opomogla. Šolske ocene so se zaradi pritiskov staršev in tudi nekaterih drugih dejavnikov »prijazno« zviševale, v prijazni šoli ni skoraj nihče več padel, porazdelitev ocen je postajala vse bolj čudaška (glej grafikon Porazdelitev splošnega uspeha ob koncu osnovne šole). Slabi trendi so se kasneje, ko nacionalno preverjanje znanja ni več igralo vloge korektiva notranjih ocen, le še nadaljevali. V slovenskih šolah imamo kar dve tretjini otrok prav dobrih in odličnih. (Natančneje: toliko smo jih imeli, dokler ni minister Zver ukinil še zaključnega uspeha v osnovnih šolah; zdaj tega torej ni več mogoče meriti.)
»Inflacija ocen pomeni, da smo nevarno zanemarili standarde. Pri nas se lahko vsakdo vpiše v srednjo šolo, nato vsak na univerzo, ki jo tudi konča. A praksa kaže, da tam, kjer ni objektivnih meril, zmagujejo subjektivna. Gimnazije, na primer, pri nas ostajajo rezervirane za otroke iz premožnejših družin,« opozarja Darko Zupanc. Tudi nekdanji minister Slavko Gaber že dolgo opozarja: »V nezahtevni šoli se bolj kot v zahtevni otrokom iz nižjega srednjega razreda zapirajo poti do prestižnih mest v družbi.«
Sistem inflacije osnovnošolskih ocen
Kaj se pravzaprav dogaja z ocenami v naši šoli, lepo ilustrirajo podatki, prikazani v grafikonu Porazdelitev dosežkov NPZ in šolske ocene (na vodoravni osi je doseženi delež točk na preizkusih NPZ iz matematike v letu 2012, na navpični osi pa število devetošolcev v Sloveniji, ki so dosegli določen delež točk na tem preizkusu.) Podatki NPZ kažejo, da je devetošolcev, ki so dosegli vse točke, manj kot dvajset. Tistih, ki so dosegli manj kot 1 odstotek točk (na grafikonu levo spodaj) pa je bilo manj kot deset. Učencev, ki so dosegli od 20 do 80 odstotkov točk, je v vsakem intervalu (ki zajema po dve točki) med 400 in 500. Barve v grafikonu pokažejo, kako je dosežek na NPZ pri istih učencih povezan s šolskimi ocenami.
Tisto, kar bode v oči in zaradi česar bi pristojni morali ukrepati, je, da se posamezne barve, ki označujejo ocene, razprostirajo tako na široko. Z drugimi besedami: porazdelitev temno modre barve (petica) na primer pokaže, da so med učenci z odlično oceno pri matematiki tudi takšni, ki so pri zunanjem preverjanju znanja zbrali komaj polovico možnih točk. Med tistimi s štirico pa so tudi takšni, ki so zbrali komajda 30 točk od stotih. Večina učiteljev bi najbrž takšen razkorak pojasnila s tem, da učenci preizkusa niso vzeli resno. Dr. Zupanc ne zanika, da se tudi to dogaja, a sam meni, da učenci z boljšimi ocenami eksterce večinoma jemljejo resno, navsezadnje lahko ocena iz ekstercev vpliva na vpis v srednjo šolo (pa čeprav le v redkih primerih, ko se na vpisnem rešetu znajde več učencev z enakim številom točk). Da ne gre zgolj za neresen odnos do ekstercev, Zupanca prepričuje še nekaj drugega. »Treba je slišati ravnatelje in učitelje gimnazij,« poudarja. Ti pa v veliki večini povedo, da razlog za velik razkorak med visoko šolsko oceno in nizkim dosežkom na NPZ v glavnem ni sad neresnosti učencev, temveč objektivno slabega znanja učencev, ki ga ocene zavajajoče prikrijejo. »Ko so na nekaterih gimnazijah z interno raziskavo ob koncu 1. letnika ugotavljali, kako dobro osnovnošolske ocene, NPZ in dosežki v raziskavi PISA napovedujejo ocene v gimnaziji, so ugotovili, da so šolske ocene najslabši napovednik. Med NPZ in dosežki na PISA v povezavi s šolsko oceno v gimnaziji pa ni bilo večjih razlik,« dodaja Zupanc.
Sistem inflacije ocen je še posebej krivičen do tistih učencev, ki so po znanju izjemni in si visoko šolsko oceno zares zaslužijo. Ti učenci so porinjeni v isti koš z vsemi drugimi. To je nepravično in škodljivo tudi za socialno deprivilegirane. Ti tako nimajo možnosti, da bi se s talentom in trudom prebili v špico najboljših in na podlagi teh rezultatov v najboljše šole in na najboljše položaje. Ta špica je enostavno preširoka in zato topa. Ne bi nam smelo biti vseeno niti za to, da je med učenci, ki so bili pri matematiki v šoli ocenjeni z oceno zadostno, kar lepo število tistih, ki so pri NPZ zbrali celo zelo solidnih 70 točk in več. Ali da nekateri s trojko pri matematiki dosežejo celo 80 točk na NPZ, kolikor jih ne doseže niti polovica odličnjakov. Če imajo učitelji »opravičilo« za razkorak med visoko šolsko oceno in nizkim dosežkom na NPZ, bi bilo zanimivo slišati, kako bi pojasnili razkorak med nizko šolsko oceno in visokimi eksternimi dosežki. Dr. Zupanc ob tem opozarja, da tako teorija kot praksa opozarjata, da so ocene učiteljev pod velikim vplivom socialno-ekonomskega statusa družine učenca. Slabše so ocenjeni tudi fantje, najslabše torej fantje iz deprivilegiranih družin.
Veliko bolj bi nas moralo skrbeti to, da se Slovenija po raziskavah OECD uvršča med države, kjer izobraževanje vse premalo pripomore k prehodnosti med socialnimi sloji. Delež otrok iz družin, ki so po socialno-ekonomskem statusu v spodnji četrtini, a se po učnih dosežkih v raziskavi PISA uvrščajo v zgornjo četrtino, je pri nas namreč izrazito podpovprečen. Inflacija ocen te kazalce zabriše.
Učitelji bi eksterce kar ukinili
Vrnimo se k NPZ. Po sedanjem konceptu so eksterci, ki so v lanskem šolskem letu postali obvezni tudi v 6. razredu, predvsem povratna informacija šolam, učencem in staršem, in sicer o tem, v kolikšni meri učenci dosegajo standarde znanja v učnih načrtih. Direktor RIC poudarja, da so v tej funkciji za šole odličen samoevalvacijski pripomoček, če jih le dovolj resno vzamejo. Žal šole rezultate NPZ uporabljajo premalo, meni Zupanc. Vsakoletni ugovori učiteljev, da so ti rezultati nerealni, ker da jih učenci ne jemljejo resno, saj nimajo nobenih posledic, ga, kot rečeno, ne prepričajo. »Tudi testi na mednarodnih raziskavah znanja, kot sta PISA ali TIMSS, ne vplivajo na šolske ocene, pa jim metodologi zaradi tega nikjer po svetu ne oporekajo evalvacijske vrednosti.«
Na podlagi podatkov, ki jih Državni izpitni center vsako leto pošlje šolam, pa lahko te ugotovijo marsikaj: kako so se njihovi učenci, skupno in vsak posebej, odrezali glede na državno povprečje, ali so razlike med razredi v šoli, kakšni so trendi, ali se neka šola v primerjavi z drugimi pri NPZ izboljšuje ali nazaduje, pri katerih predmetih in pri katerih nalogah učencem primerjalno najbolj škripa... Šole lahko na primer iz rezultatov NPZ razberejo, ali njihovi učenci bolje rešujejo naloge, ki zahtevajo dobro pomnjenje, ali naloge na višjih taksonomskih ravneh, se pravi take, ki zahtevajo analizo, sintezo, poglobljeno razumevanje. Vse te informacije, če želijo, lahko dobijo tudi učenci oziroma starši.
Pomenljivo dejstvo je, da so ravnatelji bolj naklonjeni ekstercem kot učitelji, ki bi po javnih odzivih sodeč najraje videli, da bi eksterce kar ukinili. Tu moramo dodati, da so razlogi učiteljev za to različni; eden od njih zadeva »nepravično vrednotenje« dela pri popravljanju NPZ. V lanski anketi centra je več kot 90 odstotkov ravnateljev odgovorilo, da so za to, da dobijo eksterci večjo vlogo. Četrtina jih je menila, da največjo težavo predstavlja nemotiviranost učencev. Dobrih deset odstotkov pa jih je zaznalo nemotiviranost tudi med učitelji.
Po mnenju dr. Zupanca bi morali o morebitnih spremembah dobro razmisliti. Učitelji bi lahko, na primer, eksterno oceno pri posameznem predmetu NPZ vpisali v redovalnico. Vrnitev k prvotni rešitvi – ko je dosežek na NPZ pomenil polovico končne ocene pri preverjanih predmetih v devetem razredu – tudi po njegovem mnenju ni najbolj smiselna, saj bi spet povzročala zniževanje kriterijev in možne politične razdore. Ocene učiteljev bi tako še vedno prevladovale, eksterna ocena pa bi vseeno lahko bolj ali manj vplivala na končno oceno. Učitelji, ki doživljajo pritiske staršev po zviševanju ocen, bi eksterno oceno lahko uporabili kot argument pri dokazovanju, koliko učenec zna oziroma ne zna. Poleg tega bi učenci eksterce vzeli bolj resno. Bojazen, da bi se osnovna šola sprevrgla v pripravljalnico za NPZ, bi bila tako odveč.
»Rešitev je več. Obstajajo države, kjer eksterci vplivajo na šolske ocene, in take, kjer v zakonu piše le to, da si morajo učenci oziroma šole pridobiti tudi eksterno mnenje o znanju, na primer na Nizozemskem. Najbolj pomembno je, da rešitev sprejmemo s čim širšim konsenzom in da NPZ vsakih nekaj let ne spreminjamo zaradi sprememb samih,« še poudarja dr. Darko Zupanc.