Zelenje lahko bistveno prispeva k temu, da ljudje raje hodijo po mestu. Drevje z razraslimi krošnjami meče senco, ki je ne morejo pričarati še tako dobra umetna senčila. Od kod torej odločitev, na katero stran ulice saditi hruške? So jo narekovali prometniki?
Senca je dobrodošla. Mikroklimatski učinki senčenja tal in fasad so preverjeni. Še posebej ko gre za listavce, ki listje čez zimo odvržejo in spustijo sonce do oken. Ob vsem tehničnem napredku se je včasih smiselno (in ceneje) zateči k stari modrosti. Poleg mikroklimatskih učinkov pa drevje tudi »gradi« mesto: usmerja poglede, členi mestno zgradbo, ustvarja ritem, sekvence, pestrost doživljanja… Velika drevesa, sploh pa drevoredi, so elementi urbanističnega oblikovanja. Arhitektura mesta.
Je tisti, ki je odločil, prej pogledal navzdol po Pražakovi in opazil slap zelenja, ki z dvorišča osnovne šole sili izza stavbe na ulico? Ta zelena gmota je orientacijska točka. Napoved, da se tam sklenjena vrsta hiš odpre in nas čaka nekaj drugega. Tudi Krekov trg zaslutimo že tam nekje od stolnice prav zaradi platan, ki s krošnjami silijo čez rob. Platan ne bi uzrli, če bi bil na isti strani še drevored. Ker bi zakril napoved »pavze« v ulici.
Naprej od Pražakove je Stara elektrarna. S preureditvijo ulice bo dobila svoj »plac«. Prav to, da bo tam ploščad, je mestotvorna in semantično smiselna odločitev. Vendar jo bo v podobi mesta vrsta hrušk na isti strani ulice zabrisala in zmanjšala njen orientacijski in simbolični učinek.
Kaj je torej pogojevalo odločitev?
Včasih o tem odločajo fasade. Pa poglejmo: naša hiša, recimo, se ponaša s sgraffitom Avgusta Černigoja, eno od le dveh tovrstnih del tržaškega avantgardnega slikarja v Ljubljani. Okrasna hruška, Pyrus carrelyana, zraste do osem metrov visoko. Gledano od spodaj se zdi njena krošnja še višja. Japonski turisti, dobro poučeni o skritih zakladih Ljubljane, bodo Černigojev sgraffito lahko fotografirali le še pozimi.
Zakaj potem saditi hruške tja, kjer ne bodo imele drugega učinka, kot da so v okras, kjer bodo tako rekoč odveč?
Drevesa niso lončnice, ki jih lahko poljubno premeščamo v kombinacije po zadnji modi. Odločitev, kam jih saditi in katera, zahteva cel niz premislekov. Najprej odločitev o podobi mesta; morda drevesa ne sodijo prav na vsako ulico. Odločitev, na katero stran in kako na gosto zasaditi drevored, bi morala biti temeljito premišljena. S tehničnimi ukrepi lahko zelo izboljšamo rastiščne razmere, zato izbor botanične vrste drevesa prej narekujejo drugi razmisleki: o likovnih in zdravstvenih učinkih, pa o habitusu – kakšno je drevo in kako veliko bo zraslo, predvsem pa o tem, kaj želimo z njimi doseči in kaj povedati.
Drevesa zaslužijo spoštovanje. Platane na Krekovem trgu so stare 200 let. Dvesto let! Koliko let bo dočakala ta, ki so jo posadili v prometni otok med RTV in hotelom? Tam bo stala, dokler se nekdo ne bo spomnil spremeniti prometnega režima. Ali pa bo postala nevarna in potem bo nenadoma v napoto.
Potem je tu še vzdušje: Lizbono si obiskovalec zapomni po žakarandah, ki po mestnem tlaku sejejo vijolično modre cvetove, Pariz po striženih drevoredih in Midtown Manhattan po gledičijah, ki v temne kanjone med nebotičniki pripeljejo nekaj svetlobe na svojih pernatih listih. Ljubljano si lahko zapomni po lipah, katerih vonj v teh dneh še visi v zraku. Čemu torej saditi hruške, ki so znak Greenwich Villagea? Imajo sicer krasno belo cvetje, a sneg jim lomi veje. Polomljena in bolna drevesa pa bo treba menjati.
Naša mesta za svoje posege na področju načrtovanja in urejanja mestnega zelenja že nekaj časa nimajo več strokovnih argumentov. Povsod je podobno kot v Ljubljani. Za alibi jim sicer pogosto služijo tehnična in druga specialistična znanja, a celovitega pogleda ni. Stroka, tudi če svoje pritožbe utemelji, je zreducirana zgolj na mnenje. Tovrstno znanje kratkomalo nima več statusa.
Drevja v mesto ne more postavljati gozdar, še manj botanik ali biolog, vsak pozna le svoj vidik in problem razume po svoje. Niti ga ne more arhitekt; Plečnik je bil izjema. Njemu je bilo dovoljeno eksperimentirati. V svoji arhitekturni govorici je drevje uporabljal in obravnaval izključno z likovnega vidika, kot vertikale in krogle. Ustvaril je sijajne ureditve, recimo drevored vrb žalujk na trnovskem pristanu. Pa vendar prav to, da na Vegovi ni predvidel, kako mogočno se lahko razrastejo bukve, zdaj povzroča probleme konservatorjem, ki bi radi rešili herme, pri Ljubljančanih pa vzbuja strah, da jim bodo zato bukve posekali. Tudi ciprese na mostu pred Trnovsko cerkvijo se mu niso obnesle in so zdaj tam breze, ki dajejo povsem drugačen vtis. Plečniku smo take napake spregledali. Danes, ko je na voljo znanje, pa se naj ne bi več dogajale.
