Prvega fiča v njegovi družini je imel njegov stric, v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Od tedaj je njegovo življenje povezano s tem legendarnim avtom. Sredi sedemdesetih je s prijateljem od učiteljice strojepisja kupil fička in podala sta se na pot po državi. »Fička sva razbila, a prišel je v vsak klanec,« se spominja Jože Hribar. Kasneje v osemdesetih je rabljenega kupil za svojo družino. Zdaj ima svetlomodrega fička, letnik 1973: »Imam ga zaradi spomina na dobre stare čase. Nanj sem vezan čustveno in poslovno, saj izdelujem pomanjšane makete fičkov,« je zatrdil. S fičkomanijo je okužil tudi otroke in celo vnuki se veselijo vožnje s fičkom. Toda Hribar je prepričan, da se bodo vnuki kljub vsemu v starosti navduševali nad kakšnim drugim predmetom: »Mi smo imeli to veselico, oni pa bodo imeli kaj drugega.«
Zgodba Jožeta Hribarja je ena izmed osebnih zgodb, ki se prepletajo v knjigi Fičko po Jugoslaviji: zvezda domačega avtomobilizma med cestami in spomini Martina Pogačarja. V njej jih je zbranih še nekaj: recimo zgodbe Angležinje Hannah Marshall, ki se je med iskanjem svojih puljskih korenin zaljubila v fička, in to tako močno, da je enega hotela pripeljati domov v London. Ko ga je kupila, ji je lastnik v prtljažnik naložil še kup rezervnih delov, češ, to boste potrebovali, njej pa – ker ni imela izkušenj s fički – ni bilo jasno, zakaj. Kmalu je izvedela: izpušna cev je z njenega fička odpadla že pri Trstu. V času dopusta je Hannah uspelo priti do Nice, nato je avto naložila na avtovlak do Londona. Tam ga je dala popraviti in v oranžnega Bučka je še vedno zaljubljena.
»Fičo je seksi simbol preteklosti in ima obraz prijaznega navihančka,« je prepričan Martin Pogačar. »Vsi imamo spomine na fičkota, čeprav v preteklosti nismo imeli nobenega stika z njim. Fičo ni le nostalgija, temveč je primer, kako živijo predmeti iz preteklosti.«
Ja, predmeti iz preteklosti. Na enak način živijo hotelska skodelica z modrim robom, ploščice Eurocrem v pisanih papirčkih, kolo Pony s kontra zavoro, Toprove bunde s črtami, pločevinaste škatle z modrim kuharčkom za hrambo moke, sladkorja in soli, stoenke in jugoti, pa cel seznam filmov, da o elpejkah niti ne govorimo. Vsi ti predmeti tistim, ki so z njimi živeli ali je z njimi živela njihova družina, vzbujajo silovita čustva. Vsi ti predmeti popolnoma legitimno vzbujajo toplo, sladko čustvo čiste nostalgije. Nostalgije po otroštvu. »Nostalgični svet ima materialno pojavnost, saj sicer na dolgi rok nima možnosti za preživetje. Le spomin nima dolgega roka, predmeti pač,« meni Jernej Mlekuž, skupaj s Tanjo Petrovič urednik knjige Made in YU 2015, v kateri različni avtorji analizirajo odnos do ikonskih predmetov svoje mladosti.
Generacije, oropane spomina na otroštvo
S tem, da je – vsaj kar se tiče generacij od plus štirideset navzgor – to zelo komplicirano. Nostalgija teh generacij po otroštvu in mladosti je povezana z Jugoslavijo. Zato to ne čisto pravično imenujejo jugonostalgija, in to v slabšalnem pomenu. Dolgo časa je čaščenje predmetov iz Jugoslavije veljajo za politično negativno dejanje, za ideološko obremenjen spomin. »Predmetni del je verjetno najpomembnejši del jugonostalgije. Tudi predmeti pa so namočeni v ideološke zvarke,« je prepričan Mlekuž, ki iz svoje mladosti hrani rdeč jugoslovanski potni list in člansko izkaznico Zveze socialistične mladine, v katero je bil, tako kot vsak mlad Jugoslovan, sprejet v sedmem razredu osnovne šole. »V predmete so vedno investirani verovanje, čustva, ideologija. Toda ti predmeti so – hočemo ali nočemo – del naše preteklosti.«
Prav zaradi ideologije pa so bile generacije, vključno z mojo, na neki način nepravično oropane nedolžnega spomina na otroštvo. V normalni državi ali v normalnem toku zgodovine ima preteklost vso pravico, da postane nostalgija in brez problemov biva tudi v sedanjosti. V primeru postjugoslovanske zgodovine pa so celo predmeti in spomini postali problematični, ker nosijo potencialno politično izjavo. Spomnimo se le žaganja obeležij Poti spominov in tovarištva. To dejanje je imelo vse značilnosti revolucionarnega revanšizma. »Vsak sistem, ki se vzpostavlja na novo, seveda želi, da se zgodovina začne od točke nič, in skuša izbrisati preteklost,« meni Pogačar, ki si je med predmeti, ki ga najbolj spominjajo na otroštvo, izbral leseno sestavljanko Vučko.
Tako pa so generacijam, ki so odrasle v Jugoslaviji, politiki na neki način odvzeli preteklost. Čeprav Martin Pogačar ne meni čisto tako. »Živimo v kulturi preteklosti. Skozi medije nam preteklost neprestano vdira v sedanjost. Kamorkoli se obrneš, je vedno nekaj iz preteklosti. Recimo na Facebooku vidiš prvič neki posnetek, pa se izkaže, da je v resnico zelo star. Čez eno leto pa ga nekdo ponovno objavi in posnetek je spet nov,« je prepričan.
Problem vidi tudi v tem, da imamo zaradi sedanje družbenopolitične klime ukinjeno prihodnost. Zato sedanji trenutek nima vizije prihodnosti, ki so nam jo politično odrezali, in se zatekamo v iskanje svetle prihodnosti v preteklosti: »Mediji pa nam preteklost nenehno servirajo, tako da v resnici živimo v krogu preteklosti. Ker nam je preteklost nenehno dostopna, je postala razširjena sedanjost, in nič več ni le preteklost.«
Morebiti je preteklost ravno s tem, da je na medmrežju nenehno dostopna, postala manj obremenjujoča, vsaj glede ideološkega predznaka. Po drugi strani pa posameznik predmetov svojega nostalgičnega otroštva ne more več spraviti v kovček in ga odpreti, kadar potrebuje čustveni bonbonček, ampak je z njimi nenehno bombardiran. Tudi na ta način se sčasoma izgubi intimna čustvena navezanost nanje, saj niso okno v preteklost, temveč del sedanjosti.
Seveda niso vsi člani generacij, rojenih v Jugoslaviji, vezani na predmete. »Poznam ljudi, ki nalašč ne marajo predmetov iz Jugoslavije, recimo arhitekte, ki jih prav iritirajo predmeti iz preteklosti,« je prepričana Tanja Radež, oblikovalka s posebno afiniteto do jugoslovanskih predmetov in, kot se je opisala sama, »pleh fička«. A če smo že pri arhitekturi – četrt stoletja je bilo potrebno, da smo tudi socialistično arhitekturo sprejeli kot del svoje zgodovine, ki je zdaj celo deležna razstav in zapisov v knjigah, v začetku devetdesetih pa bi te zgradbe najraje porušili.
Tanje sicer nikoli niso označili za komunistično jugonostalgičarko, a je priznala, da je bila z lokalom Nostalgija, ki ga je leta 1996 odprla v središču Ljubljane, prehitra in lokal je bil premoderen, čeprav opremljen s predmeti iz jugoslovanske preteklosti: »Od razpada države je preteklo še premalo časa, ljudje predmetov v lokalu niso razumeli kot nostalgijo, ampak skoraj kot provokacijo.« Tanji pa je bilo tedaj preprosto hudo, da bi šle vse stvari v smeti.
Subverzivni vdor v neoliberalni kapitalizem
Nekateri znaki pa kažejo, da je zdaj morebiti res nastopil trenutek, ko bodo jugonostalgični predmeti dokončno rehabilitirani in očiščeni ideološkega predznaka ter bodo postali nedolžen del spomina. Tudi zato, ker so ti predmeti zdaj dovolj stari, da imajo patino in se pojavljajo v starinarnicah. »V devetdesetih so bili ti predmeti še v uporabi. Ljudje so se še vozili s fički in stoenkami. V nekem trenutku pa so izginili s cest in prešli med oldtajmerje,« na primeru oboževanega vozila razloži prehod v nedolžnost spomina Martin Pogačar. Zdaj so lokali z jugonostalgično kramo povsod po Sloveniji. Meblove luči in kovinske škatle s kuharčki pa so vroča roba bolšjih trgov.
Status teh predmetov se je očitno spremenil. »Funkcionirajo kot vdor realnega v sedanji neoliberalni ideološki imaginarij,« je prepričan docent filozofije s Fakultete za družbene vede Mirt Komel. »V družbi krožijo neki predmeti, ki absolutno nimajo prav nobene veze s tem, kar se zdaj dogaja okoli nas, zato funkcionirajo kot drobtinice v kapitalistični mašineriji, ki – če nič drugega – malo zaustavijo avtomatiziran potek produkcije in nam dajo trenutek za razmislek. V tem je njihova subverzivna politična vloga.«
Komel, ki je za knjigo Made in YU 2015 pisal o fenomenu Vučka, je bil v času olimpijade v Sarajevu star štiri leta. Ima nekaj majic s sliko Vučka, ki jih rad obleče tedaj, ko gre v prostore, za katere ve, da bo v njih s tako majico vzbudil občutek nelagodja. Prepričan je, da bodo ti predmeti prenehali povzročati nelagodje, ko bodo povsem tržno ekonomizirani. Vučko pa bo seveda trajal večno.
V tem, da skuša kapitalizem predrugačiti vlogo predmetov jugonostalgije, vidi tudi razlog za ponovno oživljanje proizvodnje nekaterih kultih predmetov, recimo koles Pony: »Retrokultura in hipsterstvo sta način, kako skuša tržni kapitalizem absorbirati in demistificirati vse te nelagodne simbole drugačne preteklosti. Prav to, da se jih ponovno skuša serijsko proizvajati, je znak, da ti predmeti kapitalizmu pomenijo nelagodje.« Primer, kaj se zgodi z nostalgičnim predmetom v neoliberalizmu, je stol Rex. Nekaj, kar je bilo nekdaj popolnoma samoumeven predmet vsakdana, je ob ponovni proizvodnji postalo zbirateljski predmet z visoko ceno. Verjetno se bo enako zgodilo tudi s kolesi Pony.
Ne glede na to, ali ti predmeti proizvajajo nelagodje zaradi vdora druge ideologije v neoliberalni kapitalizem ali zaradi obremenjenosti s socialistično preteklostjo, pa njihov čustveni naboj ne bo nehal obstajati v hipu, ko bo umrl zadnji Titov pionir. »Mogoče takrat, ko bo umrl zadnji član tretje generacije po Titovih pionirjih,« meni Martin Pogačar. Čustveni nostalgični odnos se namreč prenaša z generacije staršev na otroke, ki niso imeli nikakršne jugoslovanske izkušnje. Tako kot so pripadniki tretje generacije slovenskih izseljencev goreče zaljubljeni v Slovenijo, čeprav še nikoli niso bili tu, a so ljubezen do dežele nanje prenesli starši ali stari starši, bodo tudi postjugoslovanske generacije še nekaj časa okužene z virusom Vučka. »Seveda pa je lahko majica z Vučkom na mladcu le imidž, ker se nosi v modnem trendu. Kar pa ne pomeni, da ni za nekoga drugega predmet z ideološkim predznakom,« je prepričan Jernej Mlekuž.
Pri re-kreiranju nostalgije pa svoje seveda opravijo tudi mediji. In smo ponovno pri Facebooku in preteklosti, ki se predstavlja kot sedanjost. V navideznem svetu družbenih mrež so ti predmete vseprisotni. In če so legitimni tam, bi si torej lahko končno tudi tukaj in zdaj popolnoma brez ideološke navlake priznali, da se nam kolca po divje zeleni barvi in neznosno plastičnem okusu pijače Fla-Vor-Aid, najboljše pijače moje mladosti. Pijače, ki je v resnici ameriški izum in ki so jo le po naključju v Jugoslaviji izdelovali tudi v portoroški Drogi.
