30, 30, 60. Tri številke, ki na prvi pogled ne povedo veliko, so se v tem mesecu »poravnale« v edinstveno kombinacijo. Če jim seveda dodamo ključno komponento, ki se imenuje – fičo. Da, avtomobil fičo, uradno zastava 750, tisti mali štirikolesnik, eden simbolov nekdanje skupne države, je tesno povezan z omenjeno kombinacijo številk. 30 let namreč mineva, odkar so malo po njegovem 30. rojstnem dnevu v kragujevški tovarni Zastava proizvedli zadnjega, oziroma dobrih 60 let od začetka proizvodnje prvega: dobrih zaradi tega, ker so prvega proizvedli 18. oktobra 1955.
Vsa zgodba se je začela malce prej, saj je bil fičo avtomobil, ki je nastal po licenci in na osnovi fiata 600. Tega so leta 1955 predstavili na salonu v Ženevi, kjer so ga poimenovali italijanski povojni čudež, hkrati pa je bil to prvi fiat z motorjem, nameščenim v zadnjem delu. Tudi zastava 750 je to prevzela po njem, enako kot zadaj vpet bočni par »samomorilskih vrat«, ki so jih opustili leta 1969, se je pa od fiata 600 razlikovala po tem, da je bila daljša za slab decimeter (3,30:3,22 metra).
Na začetku 50, na koncu 15 plač
Ime fičo je avto dobil po glavnem liku stripa, ki so ga objavljali v časopisu Borba. Njegovi zgodnji primerki so imeli 0,6-litrski bencinski motor z okroglimi 25 konjskimi močmi (18 kilovati), ki so se na zadnji kolesni par prenašali s pomočjo štiristopenjskega ročnega menjalnika, z njim pa je bilo moč voziti s hitrostjo okrog 100 kilometrov na uro. Na začetku je bil dostopen le majhnemu krogu ljudi, saj je bilo za prve primerke treba odšteti takratnih 450.000 dinarjev, kar je zneslo približno 50 povprečnih plač. »Nakup fiča je bil v šestdesetih letih v družini dogodek, enakovreden rojstvu ali smrti kakšnega njenega člana. Pravi praznik. 'Krst' družinskega ljubljenčka je po navadi potekal tako, da je lastnik v avtomobil 'nabasal' otroke iz soseske in jih odpeljal na vožnjo,« je o prvih primerkih fiča v »Leksikonu YU mitologije« med drugim zapisal Dejan Novačić.
Pozneje, z razmahom proizvodnje, je bilo tovrstnih obredov ob nakupu seveda manj, je bil pa fičo skorajda sam zaslužen za to, da je motoriziral vso državo. Ob koncu proizvodnje je njegova cena znašala 475.000 dinarjev, kar je bilo »le« še okrog 15 povprečnih plač v tedanji Jugoslaviji, a se v vsem času ni bistveno spreminjal. Poleg že omenjene spremembe vpenjanja bočnega para vrat je dobil malce spremenjene in večje luči, varnostni pas, leta 1979 (takrat je bil tudi zvezda filma Nacionalna klasa) različico special z močnejšim motorjem, pozneje pa je na ceste zapeljal še kot zastava 850 s 34 KM (25 kW) in najvišjo hitrostjo 125 kilometrov na uro. Proizvajali so ga do 18. novembra 1985, ko je proizvodni trak zapustil zadnji (rumeni) fičo in ko se je skupno število proizvedenih primerkov ustavilo pri 923.487.
Ne bi ga menjal za drugega
V času proizvodnje in tudi leta po tem so se na fičih izšolale generacije voznikov, uporabljali sta ga policija in vojska, avto-moto društva za pomoč na cesti, svoji majhnosti navkljub pa je veljal tudi za družinski avto. »Čeprav ni velik, je pravi avto,« se je takrat glasil eden od priljubljenih rekov o njem, da je bil priljubljen tudi v Sloveniji in da se nas je zaradi njega že takrat prijela stigma, da smo »nori na pločevino« in ji dajemo prednost pred marsičem, pa potrjuje tudi znan verz pesnika Janeza Menarta: »Gospod se v ličnem fičku pelje, a trebuh melje kislo zelje.« Danes je opaziti fiča na cesti že prava redkost, zato mu je tudi cena spet zrasla in se nekateri prodajajo tudi za nekaj tisoč evrov, pa čeprav je z večino primerkov zaradi okvar veliko dela. No, najdejo se tudi izjeme, kot je primerek gospoda po imenu Dušan Stevanović. »Kot mlad delavec sem sodeloval pri proizvodnji tega avtomobila, ki sem ga nemudoma vzljubil, in to se do danes ni spremenilo. Prvega fiča sem kupil leta 1974, vozim ga še danes in ga ne bi zamenjal za noben avto,« je zatrdil. Da, očitno bo kar držal rek številnih klubov ljubiteljev fička: »Fičo se ljubi, drugi avtomobili se vozijo.«
