Na eni strani resnoben svet, na drugi strani sproščena igra. Med poezijo in športom gotovo ni mogoče iskati smiselnih povezav, ali pač? Nasprotno, vezi med športom in poezijo naravnost mrgoli. Komentatorji pri izvrstnih športnih predstavah radi priznajo, da jim je zmanjkalo besed. »To je preprosto čista poezija!« je letos enega od poletov Petra Prevca komentiral nek strokovni komentator, pravi moderator pogovora o povezavah med poezijo in športom v okviru srečanja pesnikov, kritikov in prevajalcev poezije PrangerGoran Potočnik Černe.
Kritik, pisatelj, rekreativec in ljubitelj »športnih umetnosti« Urban Vovk meni, da se dilema začne pri širini razumevanja pojma poezija. Je to le pesništvo, ali se lahko beseda poezija nanaša na vso besedno umetnost, ali kar na umetnost nasploh, kadar je v njej tisto presežno? Ali pa tudi na druga področja življenja, kadar je tudi v njih nekaj presežnega? Vovk meni, da lepa športna poteza, pri nogometu posrečeno preigravanje ali lep gol, vsekakor zasluži to oznako.
Pesnik in športnik presegata meje
O športu je veliko pisal Marjan Rožanc, o nogometu se je poglobljeno razpisal v eseju Maša dvajsetega stoletja. Ugotavljal je, da podobno kot literatura ne proizvaja materialnih vrednosti. Ker je šport igra, ga moramo umestiti med duhovne vrednote, kot gledališko predstavo in roman. »A če to storimo, športu naredimo slabo uslugo, saj se bo takoj znašel na najnižjem mestu lestvice duhovnih vrednot,« meni Vovk.
Borut Batagelj, zgodovinar, ki se raziskovalno posveča zgodovini športa in telesne kulture, povezave vidi v iskanju in preseganju mej. Pri športu seveda mej telesa, pri poeziji mej duha. To verjetno intuitivno ve tudi komentator, ki uporabi primerjavo med obojim. Pesnik in dvakratni član slovenske olimpijske jadralske reprezentance Karlo Hmeljak meni, da je izjava »to je čista poezija« izraz mesta, ki ga poezija v družbi zaseda. »Mislim, da poezija ne zanima veliko ljudi in da nimajo prav dobrega mnenja o njej, a take spontane izjave razkrijejo, da jo imamo za nekaj posvečenega, višjega, kot je šport.«
Če je šport gnanje telesa čez meje, je poezija isto početje z jezikom, je prepričan, a pri tem vidi ključne razlike. Pri športu, sploh pri vrhunskem, ki prinaša dosežke in povezuje skupnost, gre po njegovem za utrjevanje nacionalne identitete, a poezija, če je zares kakovostna, tega ne sme početi. Ne glede na to, da ima prav poezija pretekle zasluge za poenotenje slovenskega naroda.
Bralci in gledalci
Goran Potočnik Černe je vzpostavil zanimivo primerjavo tudi med bralci poezije in gledalci športne tekme. Bralci imajo namreč vso pravico, da literarna besedila svobodno interpretirajo, nič drugače ni pri športu. Urban Vovk meni, da je to odvisno od konkretnega športa. Pri nogometni tekmi zlahka potegnemo paralele z gledališko predstavo, četudi je dramaturgija tekme povsem improvizirana. »Zanimivo je, kako si gledalec razlaga neke mejne situacije. Ali je bil v trenutku oddaje žoge napadalec v prepovedanem položaju? Ko gledamo športne komentarje ene in druge države, so interpretacije dogodkov lahko popolnoma nasprotne.«
Športu in poeziji je skupna vsaj še katarza, do katere vodi dobro opravljeno delo in vrhunski rezultat, meni Batagelj. Karlo Hmeljak iz prve roke primerja jadranje s pesnjenjem: pri športu je končno merilo uspeha vedno rezultat. »Pri športu je to ena od tragedij, šport je bolj tragičen. Mogoče je vrhunsko jadrati brez vrhunskega rezultata, ker je rezultat splet več okoliščin in pogojev tekmovanja.« Ironično pri tem je morda, da umetnost in znotraj nje poezija pogosto zahteva vzpostavitev objektivnih kriterijev kakovosti. A pri športu so prav objektivna merila uspeha pogosto ovira, saj se kažejo kot preveliko forsiranje za rezultat, pri katerem zmanjka prostora za »lepo igro«.
Eni vzhičeni, drugi vzvišeni
Tudi številni slovenski literati so ali so bili navdušeni nad športom, nekateri med njimi so celo profesionalni športniki, drugi rekreativci, tretji pa o njem zgolj radi pišejo: Aleš Debeljak je bil judoist, Tomaž Šalamun je kot mlad jadral, Goran Vojnović igral košarko, Uroš Zupan je napisal vrsto čudovitih esejev o nogometu, tu je še Andrej E. Skubic s poklonom slovenskemu nogometu v Fužinskem bluzu, in seveda Matjaž Pikalo s svojimi nogometnimi reportažami. Vsem njim pa je duhovni oče gotovo Rožanc, ki je bil poleg rekreativnega igranja nogometa aktiven tudi v profesionalnem rokometu – in to kot profesionalni sekretar Slovana. »Če bi bil dober nogometaš, mi ne bi bilo treba napisati nobene literarne vrstice,« je izjavil.
Urban Vovk je prepričan, kot je bil tudi Rožanc, da se z igro bolj približamo bogu kot z modrovanjem, z neko resnobnostjo. A zanimivo je, da stari Grki, ki so svetu med drugim dali slavno reklo Zdrav duh v zdravem telesu, niso bili kar vsevprek navdušeni nad športom – tudi nekateri njihovi intelektualci so se nad prepotenimi telesi zmrdovali, to ostro ločevanje med »umazanim športom« in »čisto umetnostjo« ustvarjalce in športnike ločuje še danes.
Tako morda tudi ni nenavadno, da tudi v slovenski literaturi ni prave literarne refleksije družbene vloge športa, ki je s športniki, kot so Tina Maze in Peter Prevc, in seveda z nogometaši, košarkarji in rokometaši v slovenski družbi postal izjemno pomemben, ugotavlja Batagelj.
