Je ena od ključnih predstavnic tako imenovane newyorške pesniške šole, sicer pa v zadnjih desetletjih piše in objavlja tudi prozo. Njen roman Inferno, podnaslovljen »roman pesnice«, imamo v prevodu Suzane Tratnik v slovenščini, kot pisateljica pa se je proslavila predvsem z zbirko kratkih zgodb Chelsea Girls (1994) – obe deli sta zanimivo branje za vse, ki jih zanima kulturna zgodovina New Yorka v 70. in 80. letih.

V 70. letih ste se v New Yorku pridružili generaciji pesnikov, ki je danes znana kot legendarna newyorška pesniška šola. Se čutite del nje in kaj to za vas pomeni?

Ni bilo najlažje postati del tega kroga, problem je bil najprej ta, da sem ženska. Kljub temu so me starejši, predvsem gejevski pesniki hitro sprejeli, med njimi John Ashbery, Allen Ginsberg. Zelo so mi pomagali. A ko sem se hkrati na svojem prvem večjem branju razkrila kot lezbična pesnica, me je to od teh pesniških krogov oddaljilo. Seveda sem hotela biti najprej prepoznana kot pesnica, šele potem kot lezbična pesnica in aktivistka. V lezbičnem pesniškem svetu sta tedaj blesteli Adrienne Rich in Audre Lorde, ki sem ju cenila kot aktivistki, manj pa njuno delo. Tako sem pravzaprav ostala med dvema identitetnima skupinama, kar mi je nazadnje zelo ustrezalo, me kot pesnico še utrdilo.

Veljate za uspešno pesnico, tako rekoč legendo. Kaj v ZDA sploh pomeni biti uspešen pesnik?

Pomeni biti osamljen. (smeh) Biti uspešen pesnik v nasprotju z uspešnim glasbenikom ali pisateljem še vedno pomeni, da se ni treba bati, da bi se v tvoje umetniško snovanje vmešala slava in uspeh ter ga izpridila. V zadnjih nekaj letih sem doživela več kariernih uspehov kot vse življenje prej, čeprav so me v moji generaciji vedno imeli za eno boljših pesnic. Dobre revije in založbe so me objavljale, vabili so me na branja. A po drugi strani je to uspeh znotraj nekega mehurčka. Od 80. let sem se prijavljala za Guggenheimovo štipendijo, mnogi moški so jo vmes dobili s prvo prijavo, jaz je nisem dobila do leta 2012.

Kako si razlagati, da umetnika po eni strani kanonizirajo, po drugi pa nima za osnovno preživetje?

To velja predvsem za »druge«, ki jih institucije s težavo sprejemajo. Drugi si, ker si napačne rase, spola, razreda, ker si queer, ker nisi s prave univerze. Seveda pa je velik del kanonizacije precej poljuben. O'Hara, Ashbery in Schuyler so vedno v izborih newyorške šole, denimo Barbara Guest pa je, jasno, že odvisna od antologista.

Bili ste osebna pomočnica osrednjega lika newyorške šole Jamesa Schuylerja. Kaj to pravzaprav pomeni?

Osebni asistenti so pogosti predvsem v vizualnih umetnostih. Gre pa za različne oblike medsebojne pomoči. Če bi moral umetnik izpolniti vsak obrazec za štipendijo sam, ne bi mogel zares pisati, hkrati pa bi slabo opravljal tudi pisarniško delo, ker ga verjetno ne veseli.

Tako je videti vsakdan umetnikov v Sloveniji – premalo časa, da bi sploh ustvarjali, ker je treba ves čas urejati formalnosti in se prijavljati na razpise.

ZDA je visokohierarhizirana družba. Če imaš uspešno kariero, bodo prej ali slej do tebe pristopali mlajši, ki te bodo prosili, da bi jim prebral in ocenil knjige, pisal priporočila za objave in službe. Tako se postavi vprašanje, kaj lahko starejši dobi v zameno. Tudi sama sem marsikaj naredila s pomočjo asistentov, njim pa kaj ponudila v zameno. Od 80. let sem organizirala kreativne delavnice, ki sem jih pred internetom oglaševala z letaki po knjigarnah. Želela sem, da bi bile dostopne. Če je imel nekdo od udeležencev veliko stanovanje, je lahko delavnico obiskoval brezplačno, če smo se lahko dobivali pri njem. Seveda pa je odnos med starejšim in mlajšim avtorjem lahko tudi zelo intimen. Od Jamesa Schuylerja sem se ogromno naučila tudi po človeški plati. Na policah njegove sobe v hotelu Chelsea je bilo ogromno knjig, pobrala sem naključno in ga vprašala, o čem govori, on pa mi je povedal.

Kaj pa si mislite o delavnicah kreativnega pisanja; sami pripadate pesniški šoli, delavnice pa ste dolga leta vodili?

Newyorška pesniška šola sicer pomeni prav pesnike, ki jih ni izoblikoval noben kreativni program ali akademija, pač pa individualna kulturna izkušnja. Sicer pa so delavnice kreativnega pisanja v resnici nastale na osnovi potreb okolja – v newyorškem East Villageu so se denimo s filmskimi, glasbenimi in literarnimi delavnicami lotili problema odtujene mladine, hipijev. Danes mnoge delavnice delujejo kot mini korporacije, ki dajejo neke konfekcijske izdelke, a še vedno mislim, da so lahko koristne. Dobro pesem lahko napišeš na delavnici ali med nočnim delom v kavarni. Delavnice so v redu predvsem zaradi vseh slabih stvari, ki se tam zgodijo in jih je treba popravljati ter se iz njih učiti. Nihče te ne more naučiti, kako napisati pesem, naučiš pa se lahko kritizirati, tudi in predvsem sebe.

Literatura književnost ameriška književnost pesništvo pesnica Eileen Myles LGBT