Nocoj se začenja že 23. literarno-glasbeni festival Živa književnost, z njim pa poletna sezona literarnih festivalov. Do jeseni se bodo namreč po vsej Sloveniji zvrstili vsaj še: konec junija Srečanje pesnikov, kritikov in prevajalcev poezije Pranger v Rogaški Slatini, kasneje pa festival Sanje v Medaniin Dnevi poezije in vina na Ptuju, od poletja se bomo tradicionalno poslovili na kraški Vilenici. Literarni festivali so v prvi vrsti živa beseda, interpretacija avtorja, ki priteguje tudi ljudi, ki sicer poezije ne berejo. So učinkoviti tudi pri približevanju knjige bralcu, ki mora pesnika ali pisatelja za polnokrvno literarno doživetje slišati v živo? Ali so nemara namenjeni predvsem promociji založb in mreženju avtorjev?
Užitek bralca kot stranski produkt?
Seveda bi bilo lepo, ko bi za polno doživetje literarnega dela zadoščali njegova oblikovna umetelnost in sporočilna globina. Ampak to je slej ko prej utopija, meni literarni kritik Goran Dekleva, in se sprašuje, če bi najstnik bral Rože zla, ko bi ga v šoli ne obvestili, kako trpeč, boemski in očarljiv lump je pravzaprav bil Baudelaire. »V tem smislu so literarni dogodki, na katerih se s pesnikovo avro lahko soočimo v živo, slej ko prej nepogrešljivi pri negovanju kulta genialnega umetnika, kulta, ki ne pomaga le založniški industriji pri doseganju zastavljenih prodajnih ciljev, ampak pri številnih bralcih tudi dejansko poglablja veselje do branja,« pravi kritik, ki mu obiskovanje dogodkov na majhni slovenski literarni sceni ni ljubo. Prepričan je, da nagovorne moči festivalskih branj ni treba poveličevati, za popularizacijo književnosti lahko namreč bistveno več storijo literarne nagrade.
Na javnem branju je slušni element pomemben, ker gre za prvi stik poslušalcev z besedilom, meni tudi literarna kritičarka Tanja Petrič, ki se zaveda, da lahko nastop kakšnega retorično manj spretnega avtorja bralce tudi odvrne od nadaljnjega branja. Sama literaturo raje uživa v tihem branju, slušne dopadljivosti namreč ne povezuje z literarno vrednostjo besedila: »Pogosto se na raznih tekmovanjih za najboljše zgodbe ali pesniških slamih izkaže, da zmagujejo bolj humorna, lahkotnejša besedila, ki jih je mogoče na hitro sprejeti.«
Pesnik Primož Čučnik je denimo privrženec besedilne interpretacije, ki izhaja iz pogovornega jezika in ne iz dramske recitacije ali pretirano patosne lege. Z literarnih večerov pisateljskih kolegov, kjer navadno miži in samo posluša, odhaja ambivalentno razpoložen. Kot prevajalcu mu mnogo več pomeni živa avtorska interpretacija kakšnega tujega pesnika, da si ustvari boljšo predstavo o njegovem pesniškem ritmu. In festivali? »Ti zagotovo izpolnjujejo funkcijo mreženja, če si enkrat rekel, da ne greš na festival, potem te več ne povabijo. Gotovo je njihov stranski učinek včasih koristen tudi za potencialnega bralca,« še pove in opozori, da se mu zdijo pomembnejše od festivalov redne bralne serije.
Problem kakovost, ne količina
A naši literarni festivali so dobro obiskani. »Priljubljeno štetje občinstva še ni pokazatelj uspešnosti in dobre vsebine,« ob tem opozarja kritičarka Petričeva, ki naraščanje števila literarnih festivalov pripisuje sistemu financiranja v kulturi. »Nekatere ustanove so v festivalih zavohale dodatno platformo za črpanje denarja. Ker se sredstva nenehno nižajo, mehanizmi nadzora pa so vedno bolj zbirokratizirani, je vmes nekaj tovrstnih samonanašalnih in samopromocijskih festivalov že usahnilo,« pravi.
Sodelavko platforme pesniških festivalov VersopolisAno Schnabl bolj kot količina ponudbe zanima, v čem se nastopi razlikujejo. »Producentom literarnih festivalov včasih zmanjka kuratorske sile in dogodkov ne znajo povezati v smiselno celoto.« Pred dvema letoma jo je razveselil inovativnost festivala literarnih praks v razvoju Literodrom, ker se po njenem mnenju trudijo tako za književnost kot za diskurz okoli nje.
