O čem govorim? O torkovi predstavitvi rezultatov mednarodne raziskave o spretnostih odraslih PIAAC 2016, ki je pokazala, s kolikšno mero kognitivnih zmožnosti se odrasli od 16. do 64. leta v 33 razvitih državah s svinčnikom ali miško prebijajo skozi različna besedila. Ministrica Maja Makovec Brenčič, predstavnica OECD Deborah Rosevaere in evropska komisarka Marianne Thyssen (slednja na posnetku) so bile namreč na predstavitvi tako zelo »spodbudne«, da se je vsak dvom o slovenskem izobraževalnem sistemu zdel najmanj bogokleten, če ne celo vladokleten. Toda interpretacija rezultatov v tako pomembni raziskavi je preveč pomembna, da bi jo prepustili strokovnjakom, tako zelo odvisnim od vladnega denarja, ali politiki. Kozarec slovenskih dosežkov v tej raziskavi namreč ni le napol prazen. V njem je preprosto premalo vode. Z njo se v moderni družbi ni mogoče odžejati.
V oči, na primer, bodejo terminološke opredelitve. Pred leti smo govorili o funkcionalni pismenosti in vsi smo razumeli, za kaj gre: za višje stopnje pismenosti, ne za poznavanje črk, branje in pisanje. Danes je strokovno korekten le benigno zveneč izraz »spretnost«. A kako si razložiti, da je bil v gradivu, ki so ga na ministrstvu pripravili tik pred razglasitvijo rezultatov, še vedno govor o stari dobri pismenosti; izraz »spretnosti« se navsezadnje v slovenščini po večini uporablja v zvezi z delom, še najraje ročnim. Zakaj pismenost naenkrat ni več »in«? Ker vzbuja slabe občutke in bolj odmevno razgalja neučinkovitost šolskih oblasti?
Drugič, rezultati so bili uradno interpretirani skorajda kot napredek. Večkrat je bilo, na primer, poudarjeno, da se je besedilna spretnost odraslih v zadnjih petnajstih letih izboljšala in da so dosežki kategorije mladih nadpovprečni. To je seveda dobro, toda ob tem ni bilo povedano, da smo se leta 1998 uvrstili na sam rep raziskave in da bi bila zares katastrofa, če bi tam tudi ostali. Predvsem pa ni bilo slišati niti besede o tem, tudi na izrecno vprašanje ne, zakaj so se pravzaprav odrasli v Sloveniji na vseh treh področjih – v besedilni in matematični spretnosti ter pri digitalnem reševanju problemov – uvrstili pod povprečje. Ministrica besede »podpovprečno« tudi izreči ni hotela, ocena dosežkov je po njenem »odvisna od konteksta«, kar koli naj bi že to pomenilo. In vendar: v besedilni spretnosti, ki je osnova za vse druge spretnosti, smo se uvrstili v spodnjo tretjino držav. Pod nami ni niti ene države, s katero bi se želeli primerjati. Nasprotno pa so se precej višje od Slovenije uvrstile države, s katerimi smo ali smo bili primerljivi, recimo Češka in Slovaška. Resda gre za relativno majhne razlike (v besedilni spretnosti smo dosegli 16 točk manj od povprečja), toda glede na skrbno pripravljeno metodologijo in velike vzorce razvrstitev pač ne more biti naključna ali nepomembna. Če pa je, je treba raziskavo in z njo 1,5 milijona evrov državnega denarja zabrisati v koš.
Ni mogoče niti mimo tega, da pri nas kar polovica odraslih na računalniku »obvlada« le najpreprostejša opravila, toliko se jih je uvrstilo na prvo raven ali pod njo. Dobrih šest odstotkov je testiranje z računalnikom celo zavrnilo. Tudi tu so boljše od nas vse države, s katerimi se želimo primerjati. A ta rezultat v praksi pomeni, da ima polovica prebivalcev težave, četudi se jih morda ne zavedajo, ko kupujejo letalske vozovnice, prodajajo hiše ali opravljajo bančne transakcije. Razumljivo je, da to ne zanima posredniških podjetij. Toda vsaj vlada bi morala odkrito spregovoriti o tem. Če slabim rezultatom ne reče slabi rezultati, ni namreč prav nobene možnosti, da bi se jih resno in učinkovito lotila.
Slovenska oblast že tako in tako na ukrepe pozabi tudi tedaj, ko se problemov loti. Ko je raziskava PISA 2012 razkrila, da kar petina slovenskih 15-letnikov ni v bralni pismenosti dosegla niti osnovne ravni, je tedanji minister Jernej Pikalo sklical na posvet vse, ki so imeli o tem kaj povedati. Strokovnjaki so se odzvali in predlagali dolgo vrsto ukrepov za izboljšanje pismenosti. Učenci ne morejo napredovati v pismenosti, je bilo slišati, če morajo v delovnih zvezkih le vstavljati besede ali se učiti stvari, ki se jim zdijo nesmiselne; če jim ni treba napisati vsaj enega sestavka na teden; če ni na voljo instrumentov za prepoznavanje učencev s težavami; če učitelji sami ne berejo; če denar za izobraževanje odraslih nekaj časa je, nato ga ni; če vrtec ne opravi svoje vloge pri izenačevanju socialno povzročenih razlik, kar je tudi po mnenju ekonomista Boleta visokodonosna naložba… Smo kam prišli?
Daleč ne. Diplomirane vzgojiteljice še vedno obupujejo nad svojimi mizernimi plačami. Strategije za zmanjšanje enormnih regijskih razlik v dosežkih na NPZ ali maturi ni od nikoder. Izobraževanje odraslih je na dnu vseh prioritet, učni načrti pa so še vedno polni nesmislov…
Ampak glavno, da je kozarec napol poln.
