Zaplet na sojenju Hildi Tovšak ni prva zavrnitev priznanja krivde na slovenskih sodiščih, vsekakor pa je ena izmed redkih in po svoji vsebini tudi precedenčna. Zaplet je toliko bolj nenavaden, ker se je s Tovšakovo pogajalo elitno specializirano državno tožilstvo. Večina naših sogovornikov iz pravniških vrst ocenjuje, da se je sodišče bržkone odločilo povsem pravilno in da sta tožilstvo in obramba preveč improvizirala.
Veliko preverjanja za sodišče
Sporazum o priznanju krivde omogoča obrambi in tožilstvu, da se pogajata tudi o višini kazni in v primeru dogovora preskočita sojenje. Toda še vedno je sodišče tisto, ki mora sporazum odobriti in pred tem preveriti, ali je vse v skladu z zakonodajo.
Sodišče lahko sporazum o priznanju krivde zavrne iz več razlogov. Najprej mora preveriti, ali so izpolnjeni vsi formalni pogoji. Sodišče prav tako ne sme dovoliti, da bi se obramba in tožilstvo pogajala o pravni opredelitvi kvalifikacije kaznivega dejanja – na primer, ali je šlo za umor ali »samo« uboj. Sodnik na predobravnavnem naroku med drugim preveri, ali se je obtoženi za priznanje odločil prostovoljno, sodišče pa se mora poglobiti v kazenski spis in preveriti, ali je priznanje podprto s konkretnimi dokazi.
Ena izmed okoliščin, ki jih sodišče prav tako presoja, je, ali je kazen, o kateri sta se dogovorila obramba in tožilstvo, v mejah zakonsko predpisane kazni. In prav tu se je zataknilo na sojenju Hildi Tovšak.
Izjema prvenstveno za drug namen
Sodnica je zavzela stališče, da Tovšakovi ne more izreči še ene pogojne kazni 18 mesecev zapora s petletno preizkusno dobo (prva je iz zadeve Hypo), saj bi tako presegla skupno dopustno pogojno kazen, ki po kazenskem zakoniku znaša dve leti zapora in pet let preizkusne dobe. Na drugi strani je tožilec Stanislav Pintar prepričan, da bi lahko v primeru priznanja Tovšakove veljala izjema.
Kazenski pravniki, s katerimi smo govorili včeraj, so – nekateri bolj, drugi pa nekoliko manj odločno – v tem primeru na strani sodničine odločitve, saj opozarjajo, da je namen izjeme, na katero se je sklicevalo tožilstvo, povsem drugačen. Sporni peti odstavek 58. člena kazenskega zakonika višje pogojne kazni namreč dopušča za tista hujša kazniva dejanja, za katera se v rednem sojenju pogojne kazni sploh ne sme izreči, temveč si lahko obtoženi pogojno kazen prisluži zgolj s priznanjem krivde. V rednem sojenju se denimo ne sme izreči pogojne kazni že za tista kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen najmanj treh let zapora ali več, ta izjema pa dopušča, da jo lahko v primeru priznanja obtoženec odnese s pogojno kaznijo tudi, če prizna kaznivo dejanje, za katero je predpisana kazen najmanj pet let zapora. Po mnenju večine naših sogovornikov ta izjema ni mišljena tudi za seštevanje pogojnih kazni pri blažjih kaznivih dejanjih, kot sta si tokrat tolmačila obramba in tožilstvo. Nekateri, ki mislijo drugače, pa so nas opozorili, da bi moral biti sporni člen predvsem napisan bolj jasno. Po mnenju teh bi bilo tudi absurdno, če kazenski zakonik dovoljuje izjemo za hujša kazniva dejanja, za seštevanje blažjih kaznivih dejanj pa ne.
