Delavci, ki so zapustili svoj dom in svoje družine, da bi domove gradili drugim, so ostali prepuščeni sami sebi v stavbi nekdanjega delavskega doma. V njem ni nihče doma. »Ta film bi posnel v vsakem primeru, tudi brez sredstev,« je pred sredino premiero v Kinodvoru razlagal režiser, scenarist in snemalec dokumentarnega filma DomMetod Pevec. Sedela sva v Mostah, nedaleč stran od nekdanjega delavskega doma na ulici Vide Pregarčeve. Zunaj je jokalo nebo. Nekoč je bila v sosednji ulici menza, kjer se je za delavce pripravilo tri obroke na dan, njihove sobe se je čistilo, ko so bili na delu, poskrbelo se je za pranje, razgrinja nič več vidno geografijo soseske Metod Pevec. »Samoumevno je bilo, da se je za delavce poskrbelo v celoti. Danes pa je samoumevno, da ni poskrbljeno za nič. Znajdi se,« opisuje modus operandi sveta, v katerega je vstopil pred skoraj tremi leti. Najel si je sobo v molčeči stavbi ob železnici. To je bil edini način, da je lahko snemal. Objekt, nekoč v lasti podjetja Pionir, je kupil najprej Vegrad, a ga nato po nadstropjih prodajal – najprej svojemu vodstvenemu kadru, ki je mastno zaračunaval nazaj tako Vegradu kot delavcem za najem. Eno nadstropje je kasneje kupilo ministrstvo za šolstvo in imata v njem prostore dve stanovanjski skupnosti mladostnikov, v pritličju pa so različni zasebni lastniki. Klet in drugo nadstropje je na javni dražbi leta 2014 v stečaju Vegrada kupil ljubljanski stanovanjski sklad, ki je opeharjenim delavcem omogočil, da pod ugodnimi pogoji še naprej bivajo v kletnih stanovanjih. »Hiša ima sedaj tri vhode, 19 lastnikov ter okoli 200 najemnikov in podnajemnikov. Gre za tipično zgodbo razprodaje, kakršne so se dogajale tudi drugod,« opisuje Metod Pevec prostore, v katerih je snemal in blizu katerih živi. Dolga leta mu je na sprehodih s psom pogled uhajal in se lovil v oknih te stavbe. V pravokotnih okvirjih svetlobe ali teme, ki so odstirali delčke zgodb, ki so se odvijale za njimi. Nogavice na vrvicah za sušenje perila pod okni, plastične vrečke na okenskih policah, gole žarnice...
Leta 2013 je prvič vstopil z namenom, da posname svoj film. »Takoj sem naredil prvo napako: vprašal, kje je hišnik. Z opozorili so me usmerili v klet, kjer sem hišnika res našel, a me je takoj brutalno vrgel ven.« Kamera ni bila zaželena. Tudi marsikje drugje ne. A na te prepovedi je začel gledati kot na ovire na poti, ki jih mora obiti. Podobno so mu prepovedali dostop do »zasebnih gradbišč in prostorov«. V tretjem in četrtem nadstropju nekdanjega delavskega doma je sam naletel na kamere po hodnikih, zaradi katerih se je moral tja s kamero tihotapiti na skrivaj. Tam se je srečal z ljudmi, ki so bili deložirani, pa z odvisniki, ki so si v sobah našli vsaj začasno streho nad glavo. »Stavba se tako danes pokaže kot nekakšno odložišče ... ljudi z roba.« Opisuje, kako so se Moste, kot tipičen prostor na robu centra mesta, v zadnjih 15 letih razslojevanja znašle na spodnjem kraku, ki tone le vse globlje. »Medtem ko se center spreminja v pravcati muzej in razstavišče odličnosti, so se tu stvari spremenile na slabše. Sprememba? Da, odpeljali so nam en most,« skomigne Moščan.
Fleksibilnost, ki je izbrisala človeka
Metod Pevec je avtor radijskih iger, romanov in kratkih zgodb, igranih in dokumentarnih filmov. Na platnici zbirke kratkih zgodb Luna, violine iz leta 1994 piše, da si »ogleduje ta svet z novinarsko radovednostjo in pronicljivostjo zapisovalca, kakršen mora zlesti svojim junakom pod kožo«. Njegova filma Pod njenim oknom in Estrellita sta se neizbrisno zapisala v spomin gledalcev. Njegov dokumentarec Aleksandrinke je govoril o materah in ženah, ki so zapustile svoj dom in odšle delat drugam, zato da bi njihov dom lahko preživel. Ko je v letih sesuvanja gospodarstva gledal, kako gradbeni baroni tudi v medijskem poročanju še vedno nastopajo kot junaki informativnih nanizank, delavci pa so le statisti, ilustrativni fenomen gradbeniške zgodbe, se je odločil, da mora posneti film o teh delavcih, o ljudeh. Do tedaj jih je poznal tako kot njihovi najbližji sosedje – le prek televizije. Želel pa je bliže, saj so ga zanimala življenja, njihove zgodbe in sanje. Ljudje. Ti, na katere se je v »udarnih« novicah enovečernicah pozabljalo.
Kot proletarski otrok iz Zaloga je poznal delavski duh – a njegov oče je poleg službe dobil tudi stanovanje, se spominja. »Nikoli ni bilo vse v redu. A obstajal je vsaj jasen družbeni dogovor. Če delaš, si plačan. Če delaš, imaš plačane prispevke in si zavarovan. Na neki način država bdi nad tabo. Ta družbeni dogovor je nato razpadel, ne da bi ti delavci za to izvedeli. V nekem trenutku so bili pred to novo stanje le postavljeni.« Ta razvoj, je prepričan, je šel predaleč. V filmu eden od delavcev spomni: »Ko rečeš človek, si rekel nekaj veličastnega.« A danes, sporoča film, delavec ni več človek. Njegovi junaki v filmu govorijo o tem, da so prodani delavci. Družba ne govori več o delavkah in delavcih, ampak o trgu delovne sile. Ki naj bo čim bolj fleksibilen. »To razosebljanje gre tako daleč, da popolnoma zafrustrira ljudi, ki so potisnjeni v ta položaj. Ne samo, da malo zaslužijo, ampak se v tej družbi tudi počutijo kot drek. To nam škoduje, tudi čisto fizično, vsem,« je prepričan Metod Pevec. Med snemanjem je ugotovil, da je strah, da bo krize konec, preden bo končal film, nepotreben. »Postalo je očitno, da je kriza prinesla trajno spremembo, ki se je ne bomo znebili brez večjega in dobro organiziranega upora. Stanje bo ostalo, kot je, in množica bo izkoriščana še naprej. Postavili so nas v odvisen položaj, mi pa še kar verjamemo, da lahko tudi v tej odvisnosti naredimo nekaj s tem, da se pogovarjamo in pogajamo za vsaj malo boljši položaj. Vendar smo v položaju odvisnosti. In v njem živimo to iluzijo.«
Zanj se zgodbe, ki jih je dokumentarec prinesel na plano, jim dal prostor in spoštovanje ter lastno življenje, nadaljujejo. Govori o prijateljih, ki jih večina sedaj dela v Nemčiji, o smrti enega od delavcev in invalidnosti mnogih. Še vedno gre z njimi, če lahko pomaga, do odvetnikov in na urade – enemu od ogoljufanih delavcev je po letu dni životarjenja uspelo pridobiti dolgovanih 8 tisoč evrov od delodajalca, ki se je skrival za podjetjem v Avstriji. Opisuje, kako delavci ne smejo na bolniško, saj to pomeni, da bodo izgubili delo, o posledičnih poškodbah, o izgubljenem vidu na eno oko, ker je zaradi stresa delavcu začel odmirati očesni živec. »In vedeti morate, da antidepresivi niso le stvar intelektualcev. Ogromno je delavcev, ki jih jemljejo, saj drugače ne zdržijo. V izvidu piše, da so 'jokavi'. A v resnici ne zdržijo. Pritisk je prevelik. O tem se ne govori, a to bi bilo treba raziskati,« pripoveduje Metod Pevec o posledicah, na katere družba pozablja, ker smo pozabili na človeka, ki plačuje za »privatizacijske afere«, ki nosi težo in posledice reform in ki mu tudi »ukrepi«, če do njih pride, ne povrnejo zdravja, časti in življenja. »Najhujše je stanje med delavci, ki imajo delo, a ne morejo preživeti, četudi so zaposleni. Ti so najgloblje ranjeni in zafrustrirani. Slišijo, zdaj imaš delo in bodi tiho, tiho bodi! To je najhuje. Ko nimaš besede. Ne govorim o soodločanju. Delavci nimajo niti pravice si vzeti besedo in govoriti o svojem položaju, kaj šele da bi zahtevali pravice, ki jim jih zagotavlja zakon ali pogodba, če so jo morda dobili. Tudi sindikati so nemočni. V določenih okoljih je sindikaliziranost tako rekoč prepovedana, a se za to nihče ne zmeni. Boj za delavske pravice je prepuščen vsakemu delavcu posamezno. A vsak posameznik zase je prešibak, da bi uveljavljal te pravice, ki so lahko izborjene le znotraj povezanega, organiziranega in zaščitenega kolektiva. Država pa je prenehala financirati celo migrantsko svetovalnico, ki je opravljala zelo pomembno delo na tem področju. To ni prav.«
Ogoljufani z blagoslovom države
Vendar se tudi nekdanji sindikalisti, ki so delali v migrantski svetovalnici, kot večina delavcev, niso predali. Danes obstajajo kot društvo Svetovalnica za migrante, ki še naprej opravlja delo, za katero so ugotovili, da je za delavce izjemnega pomena. Dnevno srečujejo svoje nove člane. Vse pa na delavski dom v Mostah vežejo tudi osebne izkušnje. Goran Zrnić pravi, da je to danes kraj, kjer so ostali bolni in tisti, ki so jim poteptali upanje. »So, kot bi bili zataknjeni, ujeti v času. Še vedno se spominjajo, kako je bilo, a sedaj so v demokraciji, kjer lahko imajo pravice le, če jih zahtevajo in si jih izborijo, hkrati pa srečujejo mlade, ki se tega, da imajo pravice, sploh več ne zavedajo.« Opisuje izjemno voljo in moč delavcev, ki še vedno dnevno iščejo delo, ki gredo po pravični zaslužek, četudi vedo, da je možno, da bodo spet opeharjeni. Kot so propadla velika podjetja, je danes tudi delavska skupnost razdrobljena – tudi pri nastanitvah, ki jih svetovalec v Svetovalnici za migrante opisuje kot »mala carstva, ki izkoriščajo tiste, ki so pozabljeni v globokem podzemlju«. »Moderni« delavski domovi so danes najete hiše ali stanovanja, iz katerih kombiji zjutraj posrkajo delavce in jih zvečer pripeljejo nazaj. Ta teden na enem naslovu, naslednji teden morda že kje drugje. In kot reče eden od junakov dokumentarca Dom, ob »modernem« dvanajsturnem delovniku drugega kot pižame in delovne obleke razčlovečeni delavec niti ne potrebuje. Goran Zrnić odkima z glavo: »Če si kdo zasluži dodatek za stalno pripravljenost, so to ti delavci – ti, ki čakajo na delo, ali da jim bo izplačano, kar jim dolgujejo. Ti, ki so že desetletja v teh prostorih odtujenosti, kjer lahko le 'golo eksistiraš'. Če se zavedajo ali ne, je to zares postal njihov 'dom'.«
Metod Pevec ne skriva svoje družbene vpletenosti in angažiranosti. Po filmu, ki ga je posnel, niti ne more. A ni v njem nobene kričavosti, brezglavosti izrednega stanja. »Ne, ne, kar me najbolj jezi, je, da zakoni omogočajo izkoriščanje ljudi. Podjetje, ki je davčni dolžnik do države, lahko z dovoljenjem te iste države delavce pošilja v Nemčijo. Zakaj? Ker bo en delavec manj med brezposelnimi ali na socialni podpori? Dobro, šel je – a kam? Na črni trg delovne sile. To vedo vsi. In to je zakonito. Te luknje v zakonih so tam namenoma in država pri izigravanju delavcev sodeluje,« ponavlja Metod Pevec. Ko se je dogovarjal z javno televizijo za kasnejše predvajanje dokumentarca tudi na televiziji, se je briljantno izkristalizirala vsa dvoličnost naše sodobnosti. »Ob vseh družbenih grozotah in krivicah v filmu, ob katerih se mi zdi, da bi moralo koga zaboleti, bomo morali 'zmehčati' le posnetek pornografskega filma v enem od kadrov na televizijskem sprejemniku v sobi. Drugo je vse ok,« nejeverno zmaje z glavo režiser. Pripoveduje, kako mu je na projekciji dokumentarca v Mariboru Mako Sajko, velikan dokumentarnega filma še iz časa Jugoslavije, stisnil roko in dejal: »Če bi jaz pred leti posnel tak film, bi ga prepovedali in mi rekli, da ne smem več delati filmov. A nekdo bi tudi poklical in rekel, naj se uredi položaj teh delavcev, da se to ne sme več dogajati. Danes ti filma ne bo nihče prepovedal. A se tudi ne bo nič spremenilo, nihče ne bo ukrepal.«
Univerzum kulture ljudi
Pri tem slovenski filmski režiser kritično opiše tudi kulturno krajino, v kateri ustvarja. V njegovem dokumentarcu delavci podajo najbolj precizen in jasen opis pomena kulture. »Delavci so v svoji samoti in bolečini stvari temeljito premislili,« pokima Metod Pevec. Sam pa se boji, da se je slovenska kultura v tem času nekje izgubila. Pozabila na svojo nalogo biti družbeno kritična in angažirana. »Nismo se ozrli naokoli, tja, kjer stvari ne gredo prav in dobro. Kot da se kultura še ni zavedela, kaj se ji je zgodilo. Stoletja je živela kot nenadomestljiva znotraj družbe, v kateri je nadomeščala državotvornost. Zaspali smo in spregledali, da se je medtem, po osamosvojitvi, na noge postavila slovenska politika, ki je odločno zavzela položaj prvega in edinega elitnega družbenega stebra. Politiki so jasno sporočili, da državotvornost razumejo kot svojo last, kot nekaj, kar jim pripada. So edini zveličavni in kultura zdaj ni več potrebna. Mi, kulturniki, pa kot mesečniki še vedno živimo s starimi idejami.«
Kot filmski ustvarjalec več časa kot običajni posameznik posveti vprašanju jezika, posebej v igranem filmu, saj verjame, da je ta ključen, če naj film gledalca prepriča o svoji resničnosti in se ga dotakne. Ob tem opaža, kako je tudi jezik, simbol in ponos slovenske državotvorne zavesti, vse bolj razdrobljen in instrumentaliziran v orodje lokalpatriotizma. »Ker se slovenski govorni jezik izjemno diferencira, imamo filmski ustvarjalci problem. Vse težje naredimo film, ki bi nagovoril vse slovensko občinstvo. Ljudje se, če film ni posnet v njihovem narečju ali slengu, v njem ne prepoznajo niti ga ne vzamejo zares.« Razloge vidi v širših političnih in družbenih okoliščinah, o katerih govori tudi njegov dokumentarec Dom. »Nimamo države. Do nje nimamo odnosa. Slovenije nihče zares ne mara, ne ceni niti ne spoštuje. Po petindvajsetih letih državnosti se vsi zatekamo v lokalpatriotizem. Vzhodna Šiška. To je to.«
V nekdanjem delavskem domu se mladi v stanovanjski skupnosti, za katero režiser pravi, da je edina, ki v stavbi zares odlično deluje, ne srečujejo z delavci. Ena najbolj iskrivih sogovornic med najstniki v filmu je Kaja Skol. Prizna, da ji je šlo na začetku snemanje na živce. A sedaj, ko ve, kaj je nastalo – in da je nastalo nekaj tako velikega – je vesela, zadovoljna. »Zakaj mislim, da je to nekaj velikega? Ker gre za film, ki v gledalcu nekaj premakne, ga prisili, da nekaj začuti. To je redko. Ta film opozori in gledalca prisili, da se zave, da ni vselej vse rožnato za štiri stenami. Prepogosto gledamo mimo ljudi, ki so okoli nas, nekateri vidijo le sebe...« Film, pritrdi, je spremenil tudi njo. Ko je bivala v stanovanjski skupnosti, je videla le 'tipične' bosanske delavce, ki so včasih sedeli pred stavbo, v katero je ona vstopala skozi drug vhod. »Zdaj vem, da so tudi oni ljudje s svojimi zgodbami. Če bi, kar vem zdaj, vedela tedaj, bi nanje zagotovo gledala drugače.« V filmu govorijo mladi svoj jezik. Delavci svojega. Stanovalka, ki je bila deložirana iz prejšnjega stanovanja, svojega. A če bi se začeli pogovarjati, bi govorili o podobnih, skupnih izkušnjah.
Metod Pevec pravi, da želi s tem, kar ustvarja, nagovoriti, kar je v ljudeh plemenitega. Svoj zadnji film je zaključil s podobo človeka, ki spi na golem hodniku. S podobo človeka, ki je brez doma. Malokaj bi v filmu o ljudeh današnjih družb lahko povedalo več.
