Šesto sezono lahko razdelimo na tri dele. Bliskovit začetek, medlo sredino in konec, ki brez pretiravanja osramoti večino filmske produkcije, in to ne zgolj zadnjih let. Bliskovit začetek je poleg številnih smrti uspel predvsem po zaslugah grobih odmikov od knjižne predloge v Dornu in povsem novega materiala drugod. Svoj del pa je vsekakor dodala tudi smrt Jona Snega v sklepnem delu prejšnje sezone. Vendar so lahko takšni pretresi le kratkoročna strategija. Če bi jo ustvarjalci izkoriščali preveč, bi serijo hitro spremenili v lastno karikaturo.
Zato je krvavemu začetku moralo slediti obdobje malce počasnejših delov, ki so bili namenjeni predvsem deljenju kart. Sicer je res, da smo v tem obdobju dobili nekaj precej pomembnih podatkov in potočili kakšno solzo, vendar so se nekatere zgodbe začele vleči že lani in se tudi letos niso preveč izboljšale. S tem mislimo predvsem na Aryo. Kar so ustvarjalci storili z zloglasnim Martinovim »meereenskim vozlom«, ki so ga aleksandrovsko presekali, bi lahko storili tudi z njo. Namesto tega so poskušali vnesti vsiljeno napetost z nekaterimi akcijskimi vložki in povodi za njih, a so s temi zgolj načeli kredibilnost celotnega izdelka.
Dobro smo vedeli, kaj nas čaka, potem pa nismo vedeli ničesar več
Tudi druge niti zgodbe so sredi sezone grozile, da bodo šle po podobni poti navzdol. Vse se je zdelo boleče predvidljivo. Na trenutke je vladal občutek, da bo to najslabša sezona doslej. Gledalca je mikalo, da bi obtožil glavna ustvarjalca serije Davida Benioffa in D. B. Weissa, da sta brez Martinovih knjig izgubila občutek za kompleksnost in pričakovano racionalizacijo »nadgradila« s poneumljanjem zgodbe. Vsi smo na daleč videli, kako se sezona premika v smeri sojenja Cersei in kakšno obrambo bo izbrala. Ko se je na začetku sedmega dela pojavil že odpisani Sandor Clegane, so na spletu že prodajali majice za tako imenovani Clegane Bowl. No, zgodba se je v zadnjem trenutku z minimalno gesto prepovedi sojenja z dvobojem povsem zasukala. Vse ocene povprečnosti so v hipu odpadle in na najboljši način razgalile našo prevzetnost. Bralci knjig si lahko le predstavljamo, da so podobne obrate doživeli drugi med rdečo poroko, dvobojem med Vršacem in Oberynom Martellom ter Stannisovim obleganjem Kraljevega pristanka.
Minimalni zasuk je prišel ravno dovolj hitro, da je prvo zamajal zaupanje v razplet velike bitke na severu. Slednjo mnogi ocenjujejo za najboljše posneto bitko v zgodovini filma, ne le televizije, režiserja Miguela Sapochnika pa bi radi videli podpisanega pod kakšen film o prvi svetovni vojni. Po videnem bi le redki lahko tako dobro ujeli vso tragično neumnost kaosa brezsmiselne morije. Še bolj pa je minimalni zasuk zamajal pričakovanja gledalcev zadnjega dela sezone, ki je običajno veljal le za cigareto po glavni stvari. Sicer smo vedeli, kaj se bo zgodilo, a nismo bili več prepričani. To je bilo tudi dovolj, da smo v temi gledali prihajajoči vlak in do konca upali, da gre za luč na koncu predora.
Samo še 13 delov?
Čeprav smo mnogi prvič po dolgem času (odkar je leta 2011 izšla zadnja knjiga) doživeli tisti pravi šok, ki je povezan z Igro prestolov, se že približujemo koncu. Uradno še ni nič znanega, le da bo posneta vsaj še ena sezona. Se pa neuradno že nekaj časa šušlja, da je pred nami samo še 13 delov. Domnevno v obliki dveh sezon po šest ali sedem delov, podobno kot so s sklepno sezono storili ustvarjalci serije Kriva pota. Razlog za skrajšanje oziroma razpolovitev sezone na dve leti naj bi bili vezani na produkcijsko vrednost in zahtevnost prizorov, ki prihajajo. Vendar to ni razlog za žalost. Krajše sezone torej pomenijo večje bitke in če lahko sodimo po obleganju Kraljevega pristanka in letošnji bitki na severu, nas čaka pošast.
